|
Solero -> RE: oktoberke (14.3.2007 0:20:20)
|
Pozdravček, pupe!
Moje nagravžne slabosti jenjajo in spet se na trenutke počutim živa. Okus imam še vedno po trohnenju, ampak ga občasno prikrivam s čokolado. (Ne morem se ji upret.)
Hlače me vse tiščijo, tako da pogosto nosim kar odprt gumb pod majicami. Bom morala kmalu kupiti kako pregrešno drago nosečniško coto. (Joj, kako me jezi, da so tako drage. A res morajo najboolj služiti na mamicah in dojenčkih???)
V službi sem seznanila nadrejeno s svojim stanjem, ona pa mene z ukinitvijo mojega delovnega mesta (kar sem tako pričakovala), tako da bom ob začetku porodniške ostala brez službe. Kaj točno to pomeni za prihodke v času porodniške, še ne vem, če pa je katera o tem poučena, bom pa vesela vsake informacije.
Zdaj moram pa povedat še doma. In se sploh ne veselim, pravzaprav najraje ne bi... Imam tak čuden občutek, da se sploh ne veselijo vnukov. Nikoli ni bilo govora o tem, nikoli nihče ni nič namigoval, ali se sploh o tem pogovarjal, kot da se ne bo zgodilo... Kar zona me obliva, ko pomislim, da moram povedat. Kako naj povem, da bo najmanj "bolelo"? Po telefonu se mi zdi neprimerno, po mailu bi še šlo, ali pa morda v pismu, kar je bolj intimno? Osebno bo bolj težko, ker živimo kar daleč, obiščejo me nikoli, jaz pa trenutno ne prenašam vožnje. S trebuhom mi je pa nerodno priti domov.
Šele zdaj ugotavljam, kako sem popolnoma nepripravljena na to novico. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, kljub bujni domišljiji, da bom morala kdaj to povedat doma. Zdaj pa ne vem niti kako, niti kaj pričakovat.
Že za poroko sem imela s tem ful težave in tudi reakcija je bila (kljub kasnejši toplini) hladna kot temperature novembra.
Še to: tiste, ki ste že bile na nuhalni, kako to gre? Je bilo vse ok? Jaz se še kar ne morem odločiti, če bi šla.
Lepo bodite!!
|
|
|
|