|
Sita -> RE: Koliko se dotikate? (30.1.2007 20:15:26)
|
Z možem se kar naprej dotikava, cele noči spiva tesno objeta, da ne govorim, da se stalno poljubljava po celem telesu in oba obožujeva kožo drug drugega (včasih se iz strasti celo ugrizneva), v javnosti pa se ne počutim dobro, da bi tam drugim kazala najino naklonjenost do drug drugega (tam nočem niti, da me drži za roko - kar nekako imam občutek krivde, ker se imava tako rada, drugi pa so na primer sami, zato tega nočem početi). To imava rezervirano za doma in kadar sva oziroma smo (samo naša družina) sami. Otroci so že vajeni, da se imava tako rada, saj še pred televizorjem leživa ali sediva objeta ali pa mi možek masira noge ali me boža po (skoraj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]) vsem telesu.
Z otroci pa je tako: tanajmlajša se rada crklja pri naju obeh (če se tesno objemava, vedno zleze med naju in naju oba lupčka in objema in midva njo pocrkljava), večji dve pa ne dovolita več (13 in 14 let) in tudi, ko sta bili manjši, se zlasti najstarejša ni rada crkljala (no, pri atiju bolj kot pri meni). Danes pa največji hočeta drugačno pozornost - veliko pogovorov, telesnih stikov pa nič.
Z drugimi ljudmi se ne dotikam rada - niti jaz niti mož. Če kdo med govorjenjem "leze vame" (da čutim njegovo sapo ali kak dotik) mi je neprijetno in se počasi umikam. Tako se mi je že zgodilo, da sem enkrat skoraj padla s klopi, ko se mi je ena stalno prebliževala. S tujimi ljudmi se sploh ne maram dotikat in neznansko zoprno mi je komu (četudi poznanemu) voščiti Novo leto ali rojstni dan, zlasti če hoče lupčka. Tudi z mami se nočem dotikat in se je izogibam, čeprav se dobro razumeva. Spomnim se, da mi je že kot otroku očitala, da če mi da lupčka, se zmeraj potem brišem. Enako čutim do moških kot žensk - odpor in vdor v moj osebni prostor.
Imam pa eno prijateljico iz Primorske, ki me zmeraj rada objame, če se dolgo ne vidiva. Včasih me kar tako poboža po hrbtu. Ko me je prvič, sem odrevenela od strahu. Zdaj sem se že navadila, samo nekako ne upam vračati - postanem trda kot kamen. Tudi v Indiji sem imela zaradi tega probleme. Tam so vajeni veliko dotikov, mene pa je bilo preprosto strah. Ko me je prijateljica objela, sem ji rahlo, a zelo boječe vrnila objem - ko sva se poslavljali, čeprav sem se zavedala, da je lahko to tudi zadnji stik - Indija je le daleč in ne vem, kdaj bom imela spet možnost iti tja, medtem pa se lahko marsikaj zgodi. Tudi njen mož me je objel kot sestro, jaz pa sem kar trepetala od strahu. Nikakor nisem vajena, čeprav me je mama včasih veliko objemala in hodila vsak večer še do poznih najstniških let k meni v posteljo, da sva se objemali in pogovarjali.
Zelo rada pa se dotikam in božam in lupčkam živali. Doma imamo zajčka, našega carklija, ki stalno skače k meni na kavč, ali če tukaj za računalnikom pišem, me liže po nogah in zahteva stalno pozornost. Če ležim na kavču, skoči k meni in me liže po obrazu, očeh, ustih, jaz pa ga lupčkam in božam. Tudi papigam ponudim svoj obraz, da mi kljuvajo očala ali lase. Rada jih tudi boam po perju, kolikor mi dovolijo. In seveda vse mačke pri moji tašči (ima jih okrog 15). Pa psi hodijo za mano, tudi tuji, mene imajo živali zelo rade in obožujejo, če jih čoham. In seveda mene to tudi veseli.
|
|
|
|