|
Anonimen -> RE: Hudo mi je (25.1.2007 23:23:49)
|
To je povzetek - samo nekaj najbolj zanimivih dejstev:
Materinstvo vsako žensko zaznamuje s posebnim pečatom. Od dne, ko zagleda tisti dve magični črtici na nosečniškem testu, je mati, ki sanja svoje sanje o otroku, ki bo prišel. In prav je tako. Prav je, da je vsaki izmed nas dovoljeno 9 mesecev sanjariti o tem, kako bo, ko bo prišel novi član družine. Vse se vidimo v idealni luči – nikoli utrujene, vedno nasmejane, predvsem pa doječe matere. Velika večina nas bo pred nosečnostjo in celo pred rojstvom dejala, da bo dojila, a žal, mnogokrat se sanje o dojenju sprevržejo v nočno moro, tako za tiste, ki ne dojijo kot za tiste, ki dojimo predolgo.
WHO in UNICEF sta pred nas postavila dejstvo, da je dolgo (sedaj že do otrokovega 2. leta starosti) dojenje priporočljivo in dobro predvsem za otroka, večina slovenskih porodnišnic je s promocijo dojenja postala Novorojenčku prijazna porodnišnica (pa je tovrstna porodnišnica prijazna tudi do mame) in nekaj humanističnih struj 20. stoletja je iz zaprašenih fasciklov o vzgoji privleklo idejo o dolgotrajnem dojenju. Na eni strani je seveda znanost, na drugi pa zavrta zahodnjaška družba, za katere puritansko jedro je dojenje še zmerja tabu tema, saj je razkazovanje prsi v javnosti neprimerno (meji na pornografijo), še posebej pa prsi polnih mleka (mati je vendar simbol čiste ljubezni in simbol čiste ljubezni se v javnosti ne prikazuje razgaljen, z otrokom privitim na prsi). Med ideologijo znanosti in oči sodobne zahodnjaške družbe pa smo postavljene matere, ki smo s prevzemom za nas nove, materinske vloge, že tako ali tako popolnoma izgubljene.
Zavedati se namreč moramo dejstva, da dojenje ni enostavno, da je to trdo in garaško delo, ki se ga moraš naučiti. Ponavadi pa je tako, da nas večina ima bore slabe učitelje, ki na vsako napako nestrpno reagirajo in te takoj obdolžijo, da ne želiš dojiti. V porodnišnici si, če dojenje ne steče, črna ovca, vsi se zgražajo in za vsako mlečno formulo moraš prositi na kolenih. Morda poznam samo eno ali dve ženski, ki sta se zavestno odločili, da ne bosta dojili. Velika večina jih je torej poskusila, a žal iz takšnega ali drugačnega razloga ni šlo. Vem, da je zaradi tega bilo pretočenih mnogo solza, popolnoma jasno mi je, da bi nekatere dale vse, da bi otroka lahko bile vsaj nekajkrat podojile. Pravijo, da morajo matere dojilje imeti mirno in spodbudno okolje ter da morajo biti sproščene. In kako si lahko sproščen, če te vsaj 7 medicinskih sester na dan obdolži, da ne želiš dojiti, če te označijo za popolnega kretena, ker ne veš novorojencu pravilno poriniti v usta bradavice? Kako si lahko ne podvržen stresu takoj po porodu, še posebej, če imaš za sabo težek porod ali pa ko prideš končno domov iz porodnišnice in naenkrat ostanete ti, partner in otrok, ki nenehno joče? Naj mi nihče ne laže, da so prvi meseci z novorojenčkom mirni in da mamica vsakodnevno ne doživlja pretresov.
Če sem popolnoma odkrita, moram priznati, da je prve mesece z mojim sinom zaznamovalo predvsem dojenje. Imela sem občutek, da nenehno dojim, ko pa nisem dojila, sem si izčrpavala mleko. Bila sem utrujena, preutrujena celo za samo življenje. Še sreča, da imam razumevajočega soproga, ki je večino gospodinjskih opravil prevzel nase, saj sem jaz lahko samo dojila. Moj sin se je namreč rodil z izrazitim sesalnim refleksom. Tako močnim, da sem ga prva dva dni po porodu nenehno imela na prsih. Bradavice so mi popokale do krvi in me bolele tako, da sem od bolečine bruhala, utrujena sem bila od predolgega poroda (12 ur umetnih popadkov), posledice CR so se kazale pri vsakem premiku, otroka pa nisem smela niti odložiti v posteljico, saj je takoj zbudil celi oddelek. Po dveh dneh je zvečer prišla k meni nočna babica in mi rekla: »Gospa, jaz vam nisem nič rekla, ampak naj vam mož prinese umetni cucelj, ker se vam bo drugače zmešalo.« In tako sem jaz, velika zagovornica dojenja, tretji dan po porodu otroku v usta tiščala cucelj, da sem lahko šla vsaj na WC.
Po 105 dneh porodniškega dopusta sem se za pol delovnega časa morala vrniti v službo. Preden sem šla, sem sina podojila, čez 3 ure mi ga je mož prinesel v službo, kjer sem ga dojila v pisarni, kasneje pa sem tekla domov, da ja ne bi bil lačen. In to se je ponavljalo v nedogled – dojenje, dojenje, dojenje, služba, dojenje… Jaz pa iz dneva v dan bolj utrujena. Danes je moj otrok star 25 mesecev in še vedno ga dojim. Tako kot sem bila na začetku deležna vseh pohval, češ, kako pridna mamica sem, da dojim, me sedaj spremljajo začudeni pogledi v stilu: A še vedno dojiš? Ja kako dolgo pa misliš… Ne glede na to, koliko sem po eni strani ponosna, da tako dolgo dojim, pa me sedaj gloda druga stvar: Kako otroka odvaditi dojenja. Vidim, da zadeva ne bo tako enostavna, kot zgleda na prvi pogled.
Kako zmotno je mišljene, da so vedno napadene samo mamice, ki niso dojile ter kako daleč od prave resnice je dejstvo, da se obsojajo (javno ali pa zasebno) prav te. Kje pa! Resnica je daleč od tega. Enako smo obsojane in ožigosane tudi tiste, ki dojimo predolgo. Ampak, ali je res, da je idealna doba dojenja 2 leti? Zakaj je bil v 70ih letih 20. stoletja trend tritedensko dojenje in v osemdesetih trimesečno? Zakaj so konec sedemdesetih pisali, da je mlečna formula (takrat mleko v prahu) boljša od materinega mleka?
Sprašujem se, kdo za hudiča je pred nas postavil takšne in drugačne omejitve. Kdo nam dovoli, da se zgražamo nad tistimi mamicami, ki niso mogle ali niso želele dojiti? In kdo tistim daje pravico, da se zgražajo nad nami. Odgovor je preprost – družba. Družba pred nas postavlja določene smernice in razvojne trende ter iz njih izoblikuje ideologijo. Jasno je, da postanejo pristaši ideologije tisti, ki delujejo tako kot ta zahteva, nasprotniki pa tisti, ki se v njej ne »vidijo«. In družba je tista, ki med dojilje in nedojilje vnaša nestrpnost – tako s svojimi zahtevami kot s svojimi omejitvami. Trenutno si namreč blazno »in« če dojiš. Če ne, je s tabo definitivno nekaj narobe. Toda, če dojiš predolgo, je s tabo prav tako nekaj narobe, ker se otrok mora do nekega določenega roka odstaviti. Tudi matere žal delujemo po enostavnem principu idealne slike, ki jo imamo naslikano v naši podzavesti. Ta pa je lahko takšna ali drugačna.
Predvsem pa me je skozi celotno razmišljanje o dojenju vodil en sam vzgib in ena sama misel. Zakaj so debate o dojenju vedno tako vroče. In naenkrat sem se spomnila dobre primerjave – novega kadilskega zakona. Dejstvo je kot na dlani: Človek je iznašel cigarete in jih promoviral celo prejšnje stoletje – čuden si bil, če nisi kadil. Potem pa so se našli zagovorniki zdravega življenja in začeli dokazovati, kako škodljive so cigarete. Večina jih je to razvado opustila, a še vedno jih je ostalo dovolj, ki podpirajo tobačni lobi. In sedaj samo čakam, da bodo dojenje uzakonili…
|
|
|
|