|
Sita -> RE: Druzinska postelja, zakaj pa ne? (31.1.2007 14:42:05)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Seven
Vidis, zal je tvoj nacin dojemanja partnerstva in intime omejen predvsem na posteljo. In trdis, da je tvoj zakon trden zaradi tega. Jaz pa vidim za vsem skupaj en dolocen strah, kaj pa ce ne bi imela tega skupnega prostora za sebe. Nasa partnerstva so postavljena pred velike ovire in skusnjave. In vcasih so skusnjave velike. In takrat mora biti zakon fleksibilen, ne pa da se zrusi, ko partnerja nimata niti minute vec zase. Zal so tudi taksni trenutki.
Pa se nekaj. Vcasih si kaksna mamica taksne stvari, ki jih pises zapomni, takrat mlada in neizkusena misli, da bo njen zakon razpadel, ce bo spal otrok med njima. In ce ima poleg sebe nergaca, ki se sploh tecnari, da se ne more naspati, se kaj kmalu res lahko zgodi, da zakon razpade. Ona pa vztraja in vztraja pri otroski posteljici, zalostna in neprespana.
Sita, vcasih ne gre. Jakob se mocno zbuja (se vedno), kljub temu, da spi pri ateku. In joka in joka. Povej mi, a naj se odpoveva otroku za ceno najine naspanosti, mogoce celo travm pri otroku? Naj spim v isti spalnici in 3 leta (skoraj toliko ze tole traje) tekam na eno uro v otrosko sobo mirit otroka? A ni mogoce resitev ravno v tem, da zadevo poenostavim in s ravno s tem resim najin partnerski odnos? Stvari niso niti priblizno tako crno-bele.
Glede na to kar si napisala, poteka tvoj dan res samo zate. Hvalabogu, ampak res malo ljudi je, ki si to lahko privoscijo..
In se vedno mislim, da za kvalitetno vezo res ne rabis spalnice. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Sem imela fanta, s katerim sem bila 8 let. Ker je bila srednjesolska ljubezen sva najbrz ene 5x spala v spalnici. Narazen sva sla zaradi razlicnih interesov in ne zaradi pomanjkanja intime.
Seven - nobenega strahu ni, če ne bi imela lastne spalnice. Od kod ti to? Če bi imeli prostorsko stisko, bi pač spali skupaj. Samo ne na isti postelji. Na isti postelji smo se zmeraj crkljali, zgečkali igrali, lezli so čez naju, spali pa ne pri naju. In zato ni nikoli noben jokal. V najinem partnerstvu ni skušnjav in ovir. Zakaj bi bile? Ja, moj zakon je trden, ker se veliko pogovarjava med sabo in veliko crkljava in dotikava. Med nama je ena sama nežnost in ljubezen. In zato najdeva vedno čas, največ ga imava pa ponoči. Kajti podnevi se dela. Moj mož cele dneve dela in ne morem ga mototi, kadar ima opravka s strankami. Saj pride na malico in govoriva že takrat, pa na kosilo, zvečer pa imava tudi čas za božanje. In ne le v spalnici, tudi v dnevni sobi. Samo dekleta so zdaj že velika in so budna do 10 -ih ali 11-ih in se do takrat še njim posvečava. Zares sama sva samo ponoči. Kajti mi vse počnemo skupaj. Midva otrok ne puščava samih. Skupaj hodimo v gore, jadrat in ovsod, če je le mogoče. Zato smo večinoma skupaj, sama pa sva ponoči. In rada zaspiva gola v objemu.
Veš, midva sva hodila v starševsko šolo. In tam so nam povedali, da otrok mora imeti svojo posteljo. Povedali so nam za primere, ko otrok mami ali očetu odpira oči, če spi pri njima. In da je sestavni del vzgoje ta, da se zna otrok zamotit, četudi je sam. Ravno o tem so govorili - da otrok kriči, če ga starši tako razvadijo, da ga jemljejo k sebi. In povedali so tudi, kako se navadi spati sam. Že ko je dojenček, naj bi spal v zibki poleg postelje staršev. Ko se zbudi, naj ga mati podoji ali da stekleničko in ko se naje in zraven zaspi, naj ga da v zibko. Tako sem tudi jaz počela. Večkrat sem med dojenjem zraven zaspala, saj sem jo vzela na pol v snu, jo dala k sebi in sva obe s hčerkico zaspali. Spala sem bolj slabo, ker sem se bala, da bi jo pomečkala, zato se nisem upala premakniti. Potem sem se na pol zbudila in jo nežno odložila v posteljico. Ona se niti zbudila ni ali pa samo malo zastokala in spala naprej do jutra. Po treh mesecih so mi vse spale že celo noč. Nobenega joka, nič.
In kot piše v skoraj vseh knjigah, sem otroka takoj, ko je prerasel zibko prestavila v posteljico v drugo sobo. Nikdar ni bilo problema zaspati - nobeni.
Nikoli nisem rekla, da se odpovesta otroku za ceno vajine naspanosti. Vendar tudi v tem ni rešitev, da otroka vzameta k sebi. Lahko za vaju, ne pa za otročka. Treba je bilo (zdaj je že prepozno, zdaj joče zato, da bi spal pri vama) odkriti vzrok, zakaj je jokal. Je imel krče, kolike? Zakaj je jokal in od kdaj naprej? Če je otrok srečen, tudi nočnih mor ne more imeti.
Praviš, da stvari niso črno- bele. Kaj pa naj jaz rečem, ko je bila moja hčerka pri treh letih mesec in pol v bolnišnici (imela je zlomljano stegnenico) in je morala tam dan in noč ležati na hrbtu z dvignjeno nogo in takrat starši še niso smeli biti z otrokom ponoči? Veš, je preživela in zato nima travm. Da ne govorim o tem, da jo je tam nek fant dan za dnem strašil, da je hrana zastrupljena (povedala mi je šele nekaj let pozneje), sestre pa so se meni pritoževale in mojo hčerko karale, da noče jesti. Preživeli smo veliko hudega, hkrati sem pa imela še enega otroka doma in še enega v trebuhu. Mislim, da otrok ne more imeti travm če spi v svoji postelji. Seveda, če bi ga pustili, da se joče več kot 10 minut - to pa se itak ne sme. Treba je najti pravi vzrok - a tu govorim o dojenčku. V Šoli za starše so nam povedali, da se otrok do 6-ih mesecev ne da razvaditi, naprej pa že. In kakor smo zastavili, začeli, takšne so posldice. In če z možem trdita, da ves čas delata prav, mi pa ne, je prav. Otrok je "vajin" (dejansko samosvoj), posledice pa vaše. Mi pač takšnih problemov nimamo, ker smo se stvari lotili drugače. Zato je res neumno to prerekanje.
Poznam primer, kjer hčerka spi pri očku, mama pa v njeni otroški sobi. Lahko ti povem, da sta odtujena. Čeprav je pri njem (možu) celo zaposlena in sta drugače ves dan skupaj, mi pravi, da sta kot brat in sestra in sta se takoj po hčerinem rojstvu odtujila.
Moj dan ne poteka zame. Narobe si razumela. Vsak od nas ima SVOJ dan in vsak od nas zna biti tudi sam. Moji otroci so se sami zamotili že kot dojenčki. Obesila sem jim zanimive pojoče igračke (danes pa je tega še več). Hčerka se je bila sposobna več ur zamotiti z raznimi kockami. Sestavljala je stolpe in podrla, pa znova in znova. Jaz pa sem delala kaj drugega. Zvečer sem jim prebrala pravljico in to je bil najlepši čas. najprej risanka, potem pravljica in molitev ipd.
Ne za kvalitetno zvezo ne rabiš spalnice, ampak veliko pozornosti partnerja do drug drugega. To pa čisto sigurno.
Pa še ena dogodivščina z našo najmlajšo: sredi noči se je zbudila in jokala. Mož je vstal in jo vzel na roke. Pa se je pomirila. Jo dal nazaj v posteljo in je spet jokala. Tako dvakrat ali trikrat. Potem pa mu je bilo dovolj, postlal ji je na tleh v kopalnici in ji rekel naj spi tam. Da tam lahko joka kolikor hoče in ne bo nobenega motila. Kot bi odrezal, je prenehala jokati. Nato pa je rekla: "A veš, kaj mi je rekel? Da moram v kopalnici spat." In nikoli več ni bilo problemov sredi noči.
|
|
|
|