|
Sita -> RE: Druzinska postelja, zakaj pa ne? (31.1.2007 8:44:55)
|
IZVIRNO SPOROČILO: maša78
Partnerja po moje še zmeraj morata imeti "svoje mesto". Pa ne zaradi seksa. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Ampak zaradi NJIJU.
Seveda nimam nič proti jutranjemu crkljanju z otrokom. Ampak,odnos med partnerjema pa mora biti še zmeraj tudi vsamo dvojini.
Točno tako. Zaradi NJIJU. Sploh ne gre za seks. Intimnost med partnerjema pomeni še vse kaj drugega. Kdaj imata partnerja največ časa drug za drugega, če ne zvečer? Moj mož skoraj cele dneve dela in čeprav sva včasih veliko skupaj, ker tudi skupaj delava, se čez dan ne moreva veliko pogovarjati o določenih rečeh. Motijo telefoni, stranke, stalno je nekaj.
Zvečer pa pride tisti trenutek. Ko greva spat sva skupaj SAMO MIDVA in to je tisti čas za naju, ko se v postelji prižameva drug k drugemu, mirno leživa in se pogovarjava o problemih, ki so nastali čez dan, o poslovnih in finančnih problemih, o poslovnih in drugih načrtih, pa tudi o vzgojnih problemih oziroma problemih, ki jih imajo otroci in o možnih rešitvah teh problemih. Takrat sva samo midva, takrat skupaj dihava, skupaj misliva in to je ta intimnost, ki je IZKLJUČNO NAJINA. Lahko da dobro vpliva, če otrok spi med staršema, ampak je to zanemarljivo majhen vpliv v primerjavi s tem, kako slabo je to za njun odnos - da nista nikoli sama, mirno in povsem predana drug drugemu. Da skupaj razglabljata in rešujeta probleme. Verjamem, da je najina zveza ravno zato še stokrat boljša po 19-ih letih skupnega življenja, veliko boljša kot na začetku in da se je ravno zaradi tega med nama razvila tako globoka ljubezen. In ta povezanost je za otroke in njihov čustveni in intelektualni razvoj mnogo pomembnejša kot to, da bi se partnerja oddaljevala zato, ker nikoli ne bi imela svojega časa, časa, ki bi bil le njun in za njiju, časa, ki ga posvečata drug drugemu.
So različni trenutki našega življenja: je čas za otroke, za vsakega posebej, je čas za naše ljubljenčke, za moža in mora biti tudi čas za sebe, kjer ostanem samo JAZ.
Torej pri meni je tako: vsako dopoldne si vzamem uro do dve, ko sem samo JAZ (hodim na nek hrib povsem sama in uživam v poslušanju ptičjega petja, vetra in tišini - meditiram in takrat ostajam le JAZ in sem neznansko zadovoljna sama s seboj - in ravno to potrebujejo tudi otroci - da znajo biti srečni sami s seboj zaradi sebe in ne drugih).
Ko pridejo otroci iz šole, pa je vse popoldne vsakega dne posvečeno IZKLJUČNO NJIM. Najprej se pogovarjamo, potem skupaj delamo za šolo in se zabavamo. To je čas, ki je izključno NAŠ.
Večeri in noči pa so IZKLJUČNO NAJINE. Otroci rastejo in se osamosvajajo in njihovo življenje postaja njihovo in ni več daleč čas, ko se bodo odcepili iz matične družine. In ostala bova MIDVA. In ker sva povezana, znava živeti drug z drugim, uživava, kadar sva sama, če pa te povezanosti ne bi gojila, bi pa ostalo kaj? Pogledala bi se in se lahko samo vprašala: "Kdo pa si ti?" In kot mnogim bi ostala v srcu neka praznina in taki starši se potem nemalokrat zaradi te praznine vmešavajo v življenje svojih otrok. Tega pa sama nikoli ne bi hotela. Otroci NISO naša lastnina, to so individualna človeška bitja, ki se morajo prav tako naučiti živeti sami, s samim seboj, se imeti radi in v družbi svojih vrstnikov. To je zame LJUBEZEN, ne pa da se jih oklepamo pod pretvezo, da je to dobro zanje. Mar jim ne moremo dovolj ljubezni dajati čez dan? Zakaj bi morali ravno spati skupaj?
Moj mož je do pubertete spal med staršema na isti postelji. Pravi, da mu je bilo lepo, ker se je v ledeno mrzli spalnici, ki ni bila nikoli ogrevana, stiskal k vročemu telesu svojega očeta. Pravi pa tudi, da mama in oče nista bila nikoli zares povezana. Nista se objemala (objemala sta pa oba njega) in bilo je videti, da živita le za svoje otroke. In sčasoma sta se začela zmeraj bolj prepirati. Ko so otroci odrasli in odšli, so bili njuni prepiri na dnevnem redu. Moj mož pa si je najbolj želel, da bi bolj spoštovala drug drugega in se imela rada. Zato tudi on misli, da je stokrat več vredno, da spita sama, da se takrat o vsem pomenita in se povsem posvetita drug drugemu.
Tudi z vzgojo otrok je bilo tako. Najprej so bili starši preveč strogi do svojih otrok. In je prišlo do revolucije in so se začele pisati knjige - da je treba biti popustljiv in razumevajoč. Ljudje so to razumeli, da ni treba postavljati meja. In posledica so bili otroci, ki so bili nasilni, neobvladljivi, nesrečni in mnogokrat odvisniki od drog. In sedaj psihologi pišejo, da je bolje biti malce prestrog kot preveč popustljiv. Ja, zmeraj je treba najti SREDNJO POT. Treba je stalno iskati ravnotežje, da je prav za vse. In če bomo sedaj zanemarjali partnerja zaradi otroka, to spet ne bo dobro. Kot ni dobro znemarjati otroka zaradi službe in drugih reči. Vsakemu je treba dati svoje mesto in čas - pa ne bo trpel nihče. In ponavljam - otrok se mora naučiti živeti tudi sam s seboj. Če se ne, pa ljudje ne znajo živeti, kaj šele uživati sami s seboj. Pretirana navezanost na stvari in ljudi ni nikoli dobra.
|
|
|
|