Anonimen
|
Imam samo osnovnošolsko izobrazbo (če ne štejem dveh letnikov srednje upravne šole). Delati sem začela dva meseca, preden sem šla prvič v srednjo šolo. Niti polnih 15 let pravzaprav še nisem imela. Delo je bilo seveda preko študentskega servisa - pomočnica oz. deklica za vse v pisarni neke kataloške prodaje. Tam sem ugotovila, kaj je računalnik, na približno sem pogruntala raznorazna sortiranja vsega mogočega, tajnicam sem nosila kavo, sprehajali so me na pošto in nazaj, reklamacije strank so seveda podtaknili meni,... pa sem preživela. In si šla potem oddahnit v nekaj tovarn (kjer sem fasala žulje, heksenšus in depresijo zaradi rutine) in lokalov (posledica: nadlegovanja, pretepi in napitnine). Ko mi je vse zraslo čez glavo, sem šla čistit hotel na Bled (jaz in čiščenje sva sicer skregana med sabo, ampak tisto je bil pa res užitek, ej!) in avtomobilski sejem na Gospodarsko razstavišče (takrat sem se zaljubila v Porscheja 911 Carrero), potem pa se mi ni dalo več stati na nogah in sem se spet usedla v pisarno. Čeprav brez izkušenj in izobrazbe, sem naletela ravno na podjetje, kjer je tajnica dala odpoved, tako, da je direktor kar mene uporabljal za vse, kar je ona prej počela (seveda sem bila manj plačana, ampak vseeno). Kasneje sem še malo pakirala pošto v A-banki na Bavarcu, tudi Džirlo je bil vmes in njegovi čajčki, pa še marsikaj, no, pred petimi leti sem pa pristala v taksiju. In očitno se me to sranje drži kakor pijanec plota, kajti taksi ni služba, ampak način življenja. Bolj ko hočem iti ven iz njega, bolj sem do vratu v njem. In z vsemi izkušnjami, ki jih imam v 13-ih letih prekladanja po celi Ljubljani, nisem niti korak bližje svojemu odvetništvu. Kako, za vraga, sem si ravno jaz našla poklic, kjer je izobrazba prej kakor izkušnje? S samim iskanjem službe nisem imela nikoli problema, ker sem bila vedno pripravljena delati, pa tudi znanje dveh tujih jezikov in nekatere druge malenkosti so prišle prav, ampak odvetnik pa ne moreš biti z osnovno šolo. V Sloveniji ne, no.
|