|
Gina -> RE: Kako se pripravis na izgubo ljubljene osebe? (21.12.2006 18:24:23)
|
Veš Teja, res je hudo. Ne zdi se mi hudo samo za tistega, ki odhaja, zdi se mi, da je zelo težko tudi za celo družino in bližnje. Jaz sem trenutno v istem zosu. Ni bilo dovolj, da mi je umrla mama, pa stari starši, ki sem jih imela zelo rada, ni dovolj, da ima moj oče MS, pa da ga počasi zapuščajo nekatere funkcije... Imam zelo fajn taščo: z rakom na pljučih. Saj veš, to je tisti rak, od katerega preživita 2 človeka še 5 let po odkritju, ostali umrejo prej. Zelo mi je hudo, ko spet gledam naš zdravstveni sistem, včeraj sem enega skoraj na "g....c" na onkološkem, tolk mi je pisk dvignilo. Pa mi je bilo še huje za taščo, kot mi je že sicer. In vsak dan se kaj takega zgodi, ali pa jih pustijo čakat cel teden, dva, preden se kaj premakne. Ampak kaj naj ti to govorim. Praviš, kako se človek sprijazni. Meni je v življenju najbolj pomagalo razmišljanje, da moram človku privoščit, da gre, da če preveč trpi, da mu moram privoščit, da ne bo več. Da ne smem mislit samo nase, na svojo izgubo, ampak predvsem nanj. Ne glede na karkoli, se moraš prepričat, da ti bo vedno lepo, četudi ljubljene osebe ni fizično ob tebi. Čeprav si boš včasih zaželela, da bi človeka objela, ti povem, da se vendarle da živet tudi brez tega. Vem, grozno se sliši, vendar je res. Hudo nam je zaradi nas, ker ne bo več tiste osebe, ki bi delila svoje reči z nami, ki bi nam delala usluge, ki bi nas razveseljevala. A ne moremo potem reči, da je včasih potem vendarle za pretirano trpljenje kriv malo tudi naš egoizem? Vidiš, to razmišljanje je mene streznilo. Vedno, ko mi je kdo umrl, sem seveda žalovala, bilo mi je obupno grozno nekaj časa, vendar sem šla v normalnem času čez to (to si moraš pustit, ker bogovi pa tudi nismo, da bi ne bili čisto nič ego) in to samo zato, ker sem se zavedala, da tistemu, ki je umrl, ni nič več hudega. Hudega je bilo samo meni, zaradi mojega ega. Poglej, če verjameš v boga, itak veš, da je temu človeku zdaj lepše. če ne verjameš v boga, itak veš, da temu človeku ni nič hudega več. Vse hudo je že za njim. Torej se človek vzame v roke, in začne zavestno take reči, zgoraj napisane, razmišljat. Ful pomaga.
Drugače pa jaz menim, da najlažje premagaš vse hudo, kar vas čaka s tem, da človeku omogočiš čim lepše življenje ta hip in naslednji hip in vse hipe, dokler je človek še s tabo. No, jaz tako delam in mi ni žal. Lažje mi je, še bolj ozavestim, kako zelo enostavno je biti prijazen, kako zelo so srečni ljdje, če jim daš ljubezen. Kako zelo butasto se je obešat na bedarije, prevajat si reči po svoje, se nervirat ...v teh trenutkih ti to postane tako zelo kristalno jasno. Vzami najlepše, kar lahko in daj najlepše, kar lahko. Sprejmi kruto realnost. To je edino, kar lahko narediš, da ti je lažje.
Vse lepo ti želim, draga Teja. Čim manj stresa, čim več lepih trenutkov in moč, da boš lahko sprejela krutost življenja kot nekaj, česar se ne da spremeniti, pa zaraid česar si še vedno ti lahko ti, in zaradi česar sonce mogoče kdaj malo zaide, vendar se prav gotovo zmeraj prikaže spet na obzorju.[sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]
|
|
|
|