|
Anonimen -> RE: Razšla sva se v nosečnosti (14.12.2006 16:23:44)
|
Malena, dobro si to napisala, zanimivo da sama o tem razmišljam že ves dan, pa šele sedaj sem spet poste prebrala... Meni se tudi danes zdi, da me ni vreden, da enostavno ne moreš odpustiti nekomu ki naredi tako neumnost. Ko malo gledam okoli vidim, da ženske zelo težko odpustijo taka dejanja svojim moškim, da jih zapustijo v nosečnosti, ko jih praktično res najbolj rabijo. Se mi zdi, da čustveno najbolj intenzivno to doživljam ravno sedaj v nosečnosti in morda bi bilo izven tega obdobja lažje prestajati vse to. Razpoloženje mi sicer niha, en dan sem čisto sesuta, skos mislim na to, ga pogrešam, danes si pa po dolgem času mislim, ma kaj čem delat s takim strahopetcem. Sploh ne vem kako mi je uspelo ga najti med vsemi temi dobrimi moškimi na svetu, ravno njega in tako sem verjela vanj. Sram bi ga moralo biti, da mi je to naredil, pa ne samo meni tudi svojemu otroku. Po svoje čisto razumem ženske, ki se jim taki desci dobesedno čisto zagravžajo in jih sploh ne morejo več videt ter jih naženejo, ko jih pridejo prosit za milost. Kaki karakter je to, da je sposoben to narediti?
Jaz sleherni dan premlevam o prihodnosti, kako bo na porodu, kako bo po rojtvu, kako se bova znašla z malim,.. V bistvu me to sedaj najbolj skrbi.
Pri prihologinji je bilo natanko tako kot sem rekla, ni mi imela dosti povedati v tolažbo, sem bila kar malo razočarana... Edino potolažila me je, da na porodu ne bo panike tudi če bom sama (ker sedaj gredo moji načrti bolj v to smer), saj bom osredotočena na izpolnitev cilja - spraviti otroka na svet... Rekla pa je, da zna biti po porodu bolj kriza, ampak računam na to, da bom tako srečna mojega prelepega in nadvse zaželjenega otroka, da mi ne bo padlo na misel karkoli negativnega...
Njega pa naj koklja v rit brcne, kot je ena tukaj gor že napisala.
Hvala ker ste...
|
|
|
|