|
Anonimen -> RE: Razšla sva se v nosečnosti (9.12.2006 8:29:07)
|
Srki mislim, da imaš prav. Medtem, ko sem sama še kolebala o tem kaj naj storim itn, sem se danes zjutraj zbudila in doživela kot duhovno spoznanje tole: na porod moram sama, naprej moram sama. Ne smem sprejemati kompromisov. Midva s sinkom si zasluživa samo najboljše in ne polovičarsko življenje. Vse sem mu dala (svoje srce, svojo prihodnost, sebe popolnoma vso). Dala sem najboljše od sebe, čeprav sem bila morda res tudi tečna, posebno sedaj pod vplivom nosečniških hormonov, ampak mislim, da to ni zadosten razlog, da lahko nekdo pobegne stran v odločlilnem trenutku. Zavedam se, da sem delala napake, ampak ali naj pričakujem, da bom idealna v bodoče, zatirala vsa svoja člustva, pričakovanja in venomer samo dajala?
Bog ve kako težko mi je ob takih odločitvah, vendar ne morem sprejeti manj kot najboljše zase in za svojega otroka.
Veš Srki, on mi je ponudil sedaj vse: pomoč pri gospodinjskih opravilih, če ga bom potrebovala, pomoč ob rojstvu, prisotnost ob porodu, vendar ni ponudil najpomembnejšega kar bi moral: sebe. On je ostal on, njegova sreča je njemu v tem trenutku najpomembnejša. Živi za svoje novo stanovanje in sanje kako bo svoboden v njem.
Prijateljica mi je dala zelo dober nasvet: "Vzemi na porod nekoga, ki ti bo v uteho, nekoga, ki bo tam zaradi tebe ne zaradi sebe". kako enostavno, pa tega sploh nisem videla prej...Normalno, da je to lahko le mama.
Moja mama zelo trpi te dni, včasih jo še jaz kaznujem z očitki, da ima tudi on zasluge, ker sem tako zelo občutljiva. Nekaj časa me je obtoževala, da ona sedaj trpi, ne more spati in ima more, ker sem si jaz takega sopotnika izbrala. Mater sem bila jezna. Do sedaj mi še nikoli ni obrnila hrbta, vendar ne zna povedat konstruktivno in prizanesljivo nečesa kar misli. Ko ji rečem kaj nazaj, je najbolj užaljena na svetu, da se bo ona umaknila, da če je tako slaba mama in ne vem kaj...Joj še tega se mi je sedaj manjkalo. Dve fronti moram peljat.
Danes odhajam ven iz rodnega kraja, ne zdržim več. Grem h kolegici k njenim domov. Moram stran, drugače se mi bo zmešalo.
Če bi vedela kaj vse bom morala prestajati zaradi te svoje velike ljubezni do otrok, bi z večjim prepričanjem čakala na primernega človeka. Čeprav ljudje se zmotimo o drugih. Ljubezen je slepa.
Edino kar danes vem je to, da je samo najboljše dovolj dobro za mojega dojenčka in zame. Zato žal ne morem sprejemati kompromisov na ta račun. Vse ali nič. Ali si z nami ali nisi z nami? Vmesne poti ni....
Lepo se imejte, lep vikend in malo bolj mrzel december, pa SNEG!
|
|
|
|