|
Sita -> RE: Nikamor mi ne pusti! (7.12.2006 14:25:54)
|
IZVIRNO SPOROČILO: žužu
sito sem pa označila, no, ne njo, ampak njene besede, kot nekoga, ki je najbrž dal kar nekaj skozi in si zatiska oči pred problemi. ala drnovšek stil mi ne potegne in mislim, da presvetljenost oz. dohovnost nima nobene veze s tem, da okrog problema posujemo rožice. in ga ni, ni zakona na tem svetu, kjer bi bila dva tako popolna, tako uskajajoča, da bi sejala okrog sebe samo pozitivno energijo. in je ni matere na tem svetu, ki bi samo na nežen način znala vzgajati svoje otroke. zato me taki ekstremi motijo, ker so skregani z logiko. ja.
No, iz vsega, kar ste pisali, ko me ni bilo, me je edino BaguSka razumela. Samo ona je vedela, o čem pišem. In kaj ta pravljica pomeni.
Ravno jaz si pred problemi ne zatiskam oči in jih poskušam zmeraj sproti reševati. Pa pri tem ne rabim nobene agresije.
Ja, dala sem kar nekaj skozi, zato vem, o čem govorim. Iz prakse.
Nekdo zgoraj je napisal, da udariti po mizi ni na višji duhovni ravni.
A nisem že velikokrat napisala, da se je treba postaviti zase? A to ni udariti po mizi? Seveda ni treba fizično udariti po mizi in nikogar zmerjati z raznimi živalskimi ali kakšnimi drugimi poniževalnimi izrazi. S tem pokažemo le svojo šibkost in prizadetost. Kdor ponižuje, se v resnici čuti ponižanega.
Kdo pa se bo postavil za nas, če ne sami? Kako pa lahko ljubite druge, če ne ljubite sami sebe? Enako je s spoštovanjem.
Lahko pa nekomu na lep način, brez kakršne koli jeze ali užaljenosti povemo, da nam nekaj ni prav. Ampak takoj. Ne pa, da pustimo, da se stvari nabirajo in nabirajo, potem pa, ko je mera polna, eksplodiramo. Če pa izražamo, kaj želimo, to jasno povemo, pa sploh ne pride do krega. Lahko pride izključno do razprave in problem je rešen. Še nastal ni. Ker če bi si zatiskala oči pred problemi, bi jih sedaj imela že kup in ne vem, kakšen bi bil potem moj zakon. In ravno o tem sem zgoraj govorila. To je isto kot študij. Če se učimo sproti in se znamo organizirati, nimamo nobenih problemov. In vse stvari opravimo z levo roko tako rekoč.
Pa še o duhovnosti: kaj pa je duhovnost? Zame to ni nič abstraktnega, kar nima opraviti s tem življenjem. Duhovnost je življenje samo. To ni pravljica, kar nima veze s prakso. To je delo na sebi, zmeraj znova. To je delo na odnosu s partnerjem, prijatelji, znanci, vsemi.
Nikoli se ni dobro istovetit s katerim postom tule in Tanikaa sploh nič ni letelo nate osebno. Vse, kar napišem, ne leti na nobenega osebno. Gre izključno za mojo lastno analizo - kaj bi pa sama naredila, če bi imela tak in tak problem. Zakaj? Da spoznavam samo sebe! Če koga boli kar napišem, ne morem biti odgovorna. Vsak je sam odgovoren. Pač predstavim svoj vidik, drugi pa svojega.
In če vam odgovarja, da se razkurite nad partnerjem, nič hudega. Je to čisto prav za vas. Midva imava pač drugačen način, da se mirno o vsem pomeniva. In nama je tako prav in zato nimava problemov. In ne vem, zakaj koga boli, da nisva taka, kot se vam zdi, da bi morala biti? Nikomur ni treba biti tak kot od njega družba pričakuje. In nikomur tak, kot jaz napišem. Vsak je sam svoje sreče kovač in kdor je srečen ima prav. Nikdar ne silim drugih, naj delajo tako in nič drugače. Pokažem le eno pot, eno držo, en način, po katerem se tudi da priti do usklajenosti med dvema, ki pa ni nujno, da vsem odgovarja.
Saj smo si različni! In prav je tako.
|
|
|
|