|
Sita -> RE: Nikamor mi ne pusti! (6.12.2006 16:32:01)
|
Očitno je moj gornji post vzbudil nerazumevanje pri nekaterih in ga zlahka označijo kot butastega, tako kot te zdravnik, ki ne zna postaviti diagnoze, hitro napoti k psihiatru. Značilno.
Torej, da tole o pravljici prevedem:
1. Če nekdo hoče na faks, da bo postal ing. strojništva, na primer, zato, ker so tam že vsi njegovi kolegi in klapa in ker je dobro imeti faks, čeprav ga niti ne zanima preveč in se ne misli truditi, ampak mu morda vseeno rata - kakšna je verjetnost, da ga bo uspešno zaključil?
Če nekdo rine v zakon oziroma vezo z nekom, čeprav ne verjame v ljubezen in si že naprej reče, da so vsi deci glih, neko nujno zlo, ki ga je treba penašat - kakšen bo njegov zakon?
2. Če nekdo gre na faks, ki ga zanima in bi ga res rad naredil, vendar se mu ne da študirat in se posvečat vsem ali nekaterim predmetom, pa vseeno pričakuje nek dober izid in si misli: "Bo že." Koliko bo uspešen?
Če nekdo gre v vezo, v kateri pričakuje, da bo zmeraj vse v redu, tako kot njemu paše, da bodo partnerjeve potrebe in želje enake kot naše. Kolikšna je verjetnost, da se tak zakon obdrži?
3. Če nekdo gre na faks in takoj ve, da bo treba delat, kepko delat, žrtvovat tudi kakšno noč za študij, da bo cilj dosežen, in se povsem predat študiju, mar mu ne bo uspelo?
Če gre nekdo v vezo, ker verjame, da jima bo uspelo, ker se ujemata in sta stalno pripravljena prisluhniti drug drugemu, ga upoštevati, vse njegove potrebe in želje spoštovati, ga spustiti, ko to potrebuje in se hkrati zna postaviti zase, kadar gre za njegove lastne potrebe in želje, pravilno argumentirati, popuščati zmeraj, ko lahko in nikoli, ko bi to omejevalo njegovo lastno svobodo, zdravo reševanje kompromisov in pravilno prilagajanje ter stalno ljubeč odnos ob nenehnem zavedanju, da drug drugemu nismo samoumevni in nas ali partnerja lahko že jutri ni več - mar jima ne bo uspelo?
Vedno smo sami odgovorni za svoje življenje, za svojo vezo, sami postavljamo meje (dovolimo ali ne dovolimo, da drugi iz nas naredijo žrtev - pepelko ali princeso), za svoj študij, za svoje delo, za svoje naloge, za svoje otroke, za vse ... Nekaj je usoda, tisto na kar ne moremo vplivati. Vendar v tej usodi smo mi - ki lahko naredimo, da bo izid takšen ali drugačen. In tu je svobodna volja.
Butasto ali ne - vendar takšne izkušnje imam jaz in vsi, ki jih osebno poznam - sorodniki, prijatelji, znanci ....
|
|
|
|