|
Jaz* -> Zlato moje (29.11.2006 7:53:34)
|
Danes mineva mesec dni od krute nesreče v kateri sem izgubila mojega najdražjega. Odšel je za vedno, jaz pa sem ostala sama, sama...Uro pred nesrečo sva še govorila po telefonu. "Sladko spančkej zlato moje, pa ne pozabi, da komej čakam jutri, da te vidim in zopet objamem", to so bile njegove zadnje besede.
Po prvem šoku je sledilo zanikanje, potem pa je prišla kruta bolečina, ki traja in ne popušča ampak se samo še stopnjuje. Še vedno ne verjamem da ga ni več, čakam njegov klic, da slišim njegov glas, ki me je vedno razvedril, čakam, da pride, me objame in potolaži.
Najina sreča je bila kratka, vendar sva v dveh letih kolikor je trajala doživela tisto pravo, čisto ljubezen, ko človek najde svojo drugo polovico. Nisva se iskala, preprosto našla sva se in takoj sva vedela, da sva si usojena. Bila sva polna načrtov:, hiša... potovanja...družina, ki sva si jo tako želela...
Načrti so ostali, ti pa si odšel...odšel si v cvetu mladosti pri svojih 25 letih. Meni pa se je pri 30h sesulo vse, za kar sva živela in sanjala skupaj. Ostali pa so spomini, spomini v mojem srcu, ki mi jih nihče ne more vzeti. Spmini nate, na naju in na to kar sva imela.
Ostala pa je tudi velika praznina, ki jo nihče ne more zapolniti. Ostala je kruta bolečina, ki jo nihče ne more potešiti...
Čeprav huda bolečina ostaja in najbrž se nikoli ne bom sprijaznila z njegovo nenadno in prezgodnjo smrtjo, sedaj verjamem, da me bo ravno on počakal, takrat, ko bo napočil moj čas. Pričakal me bo z nasmeškom in nato se bova skupaj vrnila na zemljo, ker vem, da "Ljubezen ostaja, nikoli ne mine" in da bova nekoč morala doživeti najino zgodbo, ki sva jo v tem življenju komaj začela pisat in je ostala nedokončana.
Kljub vsemu temu, pa je še vedno tako hudo. Pogrešam ga, vsak dan bolj in bojim se, ker se žalost in bolečina samo še stopnjujeta.
|
|
|
|