ronja
|
Po moje ti je samo prekipelo! Ves čas si do vseh bila prijazna in nasmejana, nobenemu nisi povedala, kaj res čutiš, kaj te boli, kaj jezi... POtem ti je pa počilo - nekateri zbolijo, nekateri se zaljubijo v najbolj nemogočega človeka, ki ga najdejo (to se mi vseeno zdi še boljša možnost ), pač se ti duša upre. Če se lahko nazaj zaljubiš? Seveda, zakaj pa ne? Samo morata najprej odstranit ovire, ki so na poti. Tudi do njega se ti je nabralo nekaj zamer, mogoče v zvezi z njegovimi, mogoče kar tako - za katere pa jih on verjetno sploh ne ve... In to te podzavestno še bolj jezi... Glede na to, da to tu gor pišeš in da veš in tudi nočeš met nič resnega s tem "novim" in ti je hudo zato, kar delaš svojemu možu, ga imaš očitno še rada. In glede na to, da on lazi za tabo in mu je hudo, da se izmikaš, te ima očitno tudi on še rad! Zakaj potem ne bi šlo? Verjetno sta bila oba preveč lepo vzgojena, da se nekaterih stvari pač ne sme povedat na glas, da je včasih treba potrpet in podobno sranje... To nima v iskrenem partnestvu nič iskat... Bodi iskrena z njim, povej mu, kaj se dogaja s tabo, da maš poln kufr, da rabiš pomoč, da bi ga rada ljubila kot nekoč, ampak da ti gre to pa to pa to na jetra in seveda bodi prav tako pripravljena poslušat, kaj gre na jetra njemu pri tebi... Seveda ti bo imel tudi on kaj očitat - ampak to je fer play! Oba bosta jokala in mogoče se bosta tudi drla, ampak to mora ven! Potem se skup potrudita najt rešitve za zadeve, ki so še aktualne in si oprostita za tiste, ki so že davno končane. In se objemita, skupaj obujajta spomine na to, kako sta se spoznala ali na kak drug lep dogodek in pojdita skup z roko v roki naprej! Itak da se da! meni se je podobno, sicer v milješi obliki, ampak malo podobno, zgodilo pred nekaj leti s tem partnerjem, s katerim sem še zdaj, prej si nisva povedala vsega, kar naju je morilo in je delovalo 100%! Od takrat sva oba najsrečnejša človeka in moram priznat, da sem vsak dan bolj zaljubljena vanj!
|