|
Gina -> RE: Kaj naj storim.... (11.11.2006 16:06:44)
|
Ma ja, mika, če bi jaz imela enega otroka, bi me pri splavu tudi vest pekla. Mogoče še, če bi imela dva otroka, pa bi v tretje zanosila in šla delat splav, da bi me tudi. Ampak zdaj ti pa povem, niti slučajno me ne bi. Zakaj? Ker ko prideš do tiste točke, ko niti fizično niti psihično ne bi mogel več, potem ti je jasno, da bi tistemu otroku in vsem ostalim svojim otrokom (če sebe sploh ne štejem zraven niti partnerja), totalno škodo naredil. Te pravice pa nimam. Oni so mi najpomembnejši v življenju, na njih moram gledat in nase. Torej ko ne moreš, se ne sprašuješ več, a je ok ali ne, ker enostavno veš, da ne smeš "umoriti" vsega lepega v življenju svojih treh otrok+sebe+partnerja, zavoljo tega, da bi se prisilil zaradi neke kvazi krivde, imeti še enega. Vendar kot ti je zdaj jasno, to v tistem hipu veš, se ne sprašuješ, ali boš lahko ali ne. Enostavno ne zmoreš. Amen. Pa še to, zakaj zdaj razlagate, da bi se morala zaščitit? Valjda je ona to vedela. Jaz sem npr. tudi zaščitena, pa vendarle ne morem biti 100% v zaščito, kot nobena od vas ne. Poznem punce, ki so s tableti zanosile, pa punce ki so z materničnim, pa punce, ki so s kondomom, ki je počil....ne jo zdaj morit. Pa še to, nekomu je tri do pet let, kolikor traja, da otrok zraste v bolj samostojnega otročka, lahko malo, kot tebi mika, meni, ki pa nisem več tako zelo mlada, pa sem že 12 let zgolj in samo z otroki v sebi in ob sebi, pa ni šanse, da se mi to zdi majhno obdobje za tolk zelo zmatran biti. Je pa res, da se mora ona sama odločit, glede na njene občutke in glede na njeno vedenje, kaj ona zmore in česa ne. Če je želja po še enem otroku velika, potem je to najboljši znak, da ga mora imeti. Če pa so dvomi prehudi in bi ona to delala zaradi tega, ker bi se drugače kao kriva počutila, potem pa je to zanič razlog, ki ne bo prinesel dolgoročne sreče.
|
|
|
|