sbap
|
Vam javim, da je prišla, zraven pa novi zapleti. Po enoletnem trudu, da bi vidla , mi je dragi povedal, da sploh ne želi še imeti otroka in se niti pogovarjati ne želi več o otroku (pred enim letom pa ni bilo nobenih zadržkov), tako da mi ne preostane kaj drugega, kot da pozabim na vse skupaj. Tako mi je grozno. Zadnji mesec se bojujem sama s sabo, kaj naj naredim, poskušam sprejet to misel, da pri mojih 31 še nimam in niti ne bom imela otroka. Če ga bom sploh kdaj, saj je ze zdaj jasno, da tako zlahka ne bo šlo, z vsakim letom dalje pa bo še težje. Vse skupaj že močno vpliva na mojo psiho in ugotavljam, da se ne znam več smejati, da ne govorim, kako se prebijam skozi službo, sploh pa na začetku, prva dva tedna, ko me je vsaka malenkost spravila ob živce in na rob joka, ko sem komaj zadrževala, da nisem planila v . Zadnji teden pa me grabi neka otopelost, predanost, kar mi je še bolj grozno kot žalost. Punce, hvala vam, da ste v tem letu bile moja podpora, edina prava. In tudi za danes, da sem se vam lahko zaupala, saj ta moja ravno ne spada pod to temo. Bom pa izgleda da nekaj časa na seznamu "možgani na off...", tako da povsem se ne bom poslovila in vas še pridem kaj pogledati in upam da čimvečkrat čestitati za . Držim pestke, da uspe vsaj vam.
|