tadruga
|
vse tiste, ki sem jih razburila... sa nočem reči, da bi morale roditi brez epiduralne in da ste zato kaj slabše mame in ženske. mate že svoje razloge, ki so ziher ravno tako dobri kot moji.
glede trpljenja: tudi mene je pogrelo, ko je babica na koncu rekla, da smo narejene za to, za rojevanje namreč, in da zmoremo to potrpeti. takrat bi jo najraje usekala, naj še njo malo boli. moram pa poudarit, da nisem trpela, čeprav je bolelo. vendar mene zobar bolj boli in vedno hočem injekcijo. bolj me je bolelo tudi, ko sem si nos zlomila in ko so mi vzeli kostni mozeg. občutek med porodom je bil, da vse nekako sodi skupaj in bolečine nisem hotela zmanjšati, ker sem čutila, da je pomemben del poroda, pa ne zaradi trpljenja, temveč zaradi občutka, da sem na dolgem toboganu in samo drvim naprej in se prepuščam pospešku. meni je bil ta občutek res dober. po drugi strani bi pa čisto znorela, če bi mi babica prerezala presredek. verjetno gre pri vsej stvari še najbolj za to, kako si vsaka predstavlja najlepši in idealen porod. če je ta tak z manj bolečinami, tudi prav, važno je (tudi), da je ženska na koncu zadovoljna.
še vedno pa mislim, da nekatre ženske zganjajo prevelik cirkus okrog nosečnosti in poroda in da v nosečnosti ne živijo dovolj aktivno in brezskrbno, kar se pozna na slabem zaupanju v lastno telo, slabi kondiciji in strahu pred porodom-kaj če bo šlo kaj narobe, kaj če otrok ne bo zdrav,...in so zato tudi bolečine hujše in porod daljši.
konec koncev ima telesna bolečina funkcijo-da nas opozarja, da gre nekaj narobe. kakšna je torej funkcija bolečine pri normalnem porodu in ali naj bi pri takem porodu sploh kaj bolelo? sama že tiste ženske, ki pravijo, da so imele težak porod, težko razumem, pač zato, ker moj ni bil tak. vendar verjamam prav vsem, ki rečejo, da je bilo hudo. zdi se mi, da prorodne težave v neki meri izhajajo ravno iz tega, kar ste mi mnoge očitale...torej iz tega, da ženske mislimo, da moramo v življenju trpeti. tako pričakujemo težek porod (zakaj bi sicer vzele epiduralno že kar v prvo). namesto, da bi odpravile razloge za toliko nepotrebne bolečine, na nezdrav način odpravljamo posledice.
glede ljubezni in spoštovanja do otorka: med popadki je nekaj minut zatišja, ko bolečina (vsaj pri meni) popolnoma izgine. že med porodom in po njem sem razmišljala, zakaj tak ritem, zakaj sploh bolečina in te tako bležene pavze. imela sem občutek, da mi telo z bolečino hoče povedati, naj se vedno zavedam, kako je moj sin "močnejši" in "večji" od mene. naj se tega spomnim, ko se bom razjezila nanj in naj razmislim, če sama res nikoli ne počnem neumnosti, če sem v resnici kaj bolj odrasla in odgovorna od njega. in če ga imam pravico v kaj prisiliti. kajti tista nemoč pred njim, ko se je rojeval... in minute brez bolečine so se mi zdele kot čas, v katerem
naj bi to dobro premislila in si zapomnila.
kakorkoli, idelano bi bilo, če bi bila epiduralna na voljo vsaki in bi se je lahko med porodom poslužila, če bi se ji v nekem trenutku zdela potrebna.
|
Natisni
, ko bom 
za darilo
. 
in ko so videli, da ne gre nikamor, sem dobila ea. so že punce pred mano pisale, da z ea ni porod brez bolečin. seveda so, ampak v primerjavi z bolečinami brez ea, so malenkost, verjetno zato tudi govorimo, da ni bolelo nič. če bi bilo brez bolečin spodnjega telesa sploh ne bi čutila. sam porod je za mene bil grozen napor. na obrazu so mi popokale vse žilice od potiskanja, tako da ne mislit, da ženske, ki smo rodile z ea nismo občutile bolečega poroda. poleg tega so me morali vrezati, zraven pa sem se raztrgala do danke in me je porodničar šival 45 minut. in tudi tukaj mi je Ea pomagala in šivanja sploh nisem čutila. niti pomisliti ne upam, kako bi bilo če bi me moral šivati 'na živo'.
. 
