nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mič
IZVIRNO SPOROČILO: Sita
Več daš, več lahko prejmeš. Ne da bi dali več zato, da bi več prejeli. To je pač naravna posledica.
Edino, kar ostane semenu je seme samo. In to, kar mu ostane, da zemlji. Iz zemlje ponovno vzklije cvet. Seme je bilo pripravljeno dati sebe in tvegati, da iz njega ne bo zrasalo nič. Ali pa najlepši cvet.
Tale primera s semenom je zanimiva, ampak mi nismo semena, smo malce bolj razvita bitja. In vsako malo bolj razvito živo bitje stremi k ugodju. Nobeno malo višje razvito živo bitje si ne želi neugodja, psihičnega ali fizičnega.
Je pa primerjava s semenom fajn iz sledečega vidika: seme ni na svetu zaradi semena samega, ampak ima kot vsaka stvar na tem svetu svoj namen. ta namen pa je lahko pozitiven ali negativen za stvar (****t ga, usoda je pač usoda), a bolj ko je ta stvar razvita, večjo možnost ima vplivati na svojo usodo - torej poskrbeti za svoje ugodje.
Seme ni bilo nič pripravljeno dati ali ne dati sebe, imelo je pač smolo (negativna usoda), da je bilo neko drugo seme močnejše (močnejši zmaga!). Kljub temu, da seme ni vzklilo, pa je izpolnilo svoj namen kot člen v verigi - postalo je hrana žužku (močnejšemu, kakopak), le-to je postalo hrana krtu (spet močnejšemu, kakopak), le-ta hrana ... etc. v neskončno vrteči se krog življenja zmak in izgub, borbe za preživetje, volje do moči.
Enako je s človekom. Tisti, ki samo daje, daje in še enkrat daje (da čustveno umre, smo že ugotovili), postane hrana močnejšemu, tistemu, katerega ego je močnejši, sebičnejši, ima močnejšo voljo do moči. In ker konec koncem morajo živeti tudi taki (Rijin sosed), morajo obstajati tudi tisti (Rijina soseda), ki take osebke hranijo.
In krog je sklenjen. C`e la vie. (a sem prav napisala?)
|
Natisni
