patrino
|
Vozim že skoraj pol življenja. Trkam na les, vendar kaj več od obdrgnjenega odbijača in razbitega smerokaza nisem pridelala. Prevozila že res ogromno , sprobala avtomobile od tini mini do tovornjaka, pa vendar...Osebno sem mnenja, da nas bodo na tem področju moški dali v koš še čez tristo let. Njihova logičnost , dobra orientacija in realnost nas povozita , pa če se še tako trudimo. Seveda so tudi tu izjeme, vendar jaz imam v mislih večino, ki jo opazim okrog sebe. Moj je zelo dober šofer in ga ni parkirplaca kamor ne bi stlačil našo galejo, pa vseeno pravi, da sem dobra voznica , le da malo preveč divjam. Pa kljub temu nimam navade razkazovati svojih moških jajc, če jih pač nimam. Priznam, da raje pustim avto par metrov stran od željenega prostora, kot pa da bi ga tlačila v ozek boks in sebi in drugim naredila stroške. Vesela sem , ker mi v zadnjem času v našo natlačeno garažo avto parkira mož, ker če ga moram sama, ga raje pustim zunaj. Zadnjič me je pred knjižnico eden zaparkiral in sem se mučila sem in tja ,da bi ga spravila ven- vesela sem bila, da je mimo prišetal nepoznan tipson, ki se mi je ponudil da mi spravi avto ven. V prvih šoferskih letih sem imela občutek, da ne smem priznati, da kaj ne upam in sem se marsikdaj brez veze potila in iz ponosa rinila tja, kjer ne bi bilo treba. Sedaj ne več. Vozim bolj neobremenjeno,uživam v vožnji in ni me sram priznati, da se na službeni poti kljub čvekavi garminovki večkrat zavozim, ker pač imam glavo v oblakih. In ko se takole vozim, žal res velikokrat ob raznih problemih, gužvah in čudnih situacijah na cestah , v večini primerov sedijo za volanom ženske. Po drugi strani pa- večini moškim je všeč, če nas lahko rešujejo iz zagat- dajmo jim svobodo na področjih, kjer so dobri
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|