|
RE: dojenje, dokler želim 29.9.2006 20:55:03
|
|
|
|
mamči
|
IZVIRNO SPOROČILO: bomaja sva se začela dojiti. Jaz pravim, da bom verjela, da nima mleka tisti mamici, ki bo tri mesece držala toliko ur črpalko v roki, kot sem jo sama. Ja, pri meni je Aventova črpalka "pela" dolge tedne. Po pol ure, pa sem komaj dobila 5 ml, ki sem jih skrbno hranila, kot zlate kaplice in malčku dajala po brizgi. Še celo za novo leto me je klicala moja sodelavka, prijateljica in slišala, kako črpalka "poje". Kljub temu, da je velika zagovornica in poznavalka dojenja, me je prosila naj odneham. Pa nisem. In tud sprijaznila se nisem z nedojenjem in posledično zapadla v veliko depresijo.. Ja, še danes ko stiskam moja sončka v objem mi je strašno hudo, ko se spomnim "izgubljene bitke" z dojenjem. Res, še danes mi je strašno hudo. Po drugi strani pa vem, da sem naredila vse in še več, da bi dojila. Res pa je, da najinih zdravstvenih težav kar ni bilo konca, patronažna me je po 4 dneh, ko sma bila doma iz porodnišnice kar k pediatru poslala, je rekla da še nikoli ni videla takšnega hranjenja po kaplicah in brizgi in je rekla, da je naš otrok zelo, zelo šibak. Ko je bil malček star 2.5 meseca sem dobila gripo, mali pa od mene virus iz katerega je potem prišlo do bronhiolitisa in tako sem strašno slabotna z vročino, kašljem, bolečinami dan in noč skrbela za njega v bolnišnici in se seveda še kar trudila s črpanjem mleka... Mene je od vsega najbolj prizadelo, ko mi je znana pediatrinja v Mb porodnišnici rekla, naj neham otroka stalno pristavljat k prsim, ker je samo cucljal kakih 5 min, popil ni nič , ker smo ga stalno tehtalli pred in po podoju, potem je pa zaspal in ga nismo mogli prebudit, da bi mu dali moje mleko po brizgi. Mah, še danes ne vem, mogoče je pa imela prav, čeprav je mene strašno prizadela in sem še kar po njenem "mučila" otroka z dojenjem. Reče kdo kar hoče, jaz sem želela dojit in to iz srca - tako kot je naslov ene čudovite knjige o dojenju, ki sem jo stalno prebirala in jokala ob lepih doživljajih mamic in otročkov. Moram še napisat tole, da sem bila pri dr. Dolinšku na Mb pediatriji, kjer so mojega Tilna pregledali pri dveh letih zarad suma zlatenice in naredili še teste zarad vročinskih krčev - pa me je samo informativno vprašal, kako dolgo sva se dojila. Očitno je kar videl moj obupan pogled in čist po tiho sem mu povedala, da je moje mleko pil nekje 7 tednov redno, potem pa samo še občasno....pa mi je rekel . gospa, pa saj to je zelo v redu, popolnoma dovolj protiteles je dobil in prepričan sem, da ste naredila vse, kar ste lahko in niti slučajno se nimate česa za obtoževat. Njegove besede so bile najnežnejše in najlepše, kar sem jih bila deležna v celi moji kalvariji nedojenja in končno sem dobila občutek, da pa nekaj pa je moje trdo delo le bilo koristno. Uf...dolga sem bila. Čestitke vsem, ki ste se tako lepo trudile in vam je uspelo. Meni je komaj pri drugem in to brez vsakih muk...in bil je čudovit čas in naredila bi vse, da bi tud prvič tako lepo steklo.
|
|
|