Kaj smo "dolžni svojim staršem? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

Jacqueline -> Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 20:50:08)

Malo se bom navezala na temo od anonimne (problem z očetom in morjem). Malo sem razmišljala, kakšen naj bi bil odnos, ko se odseliš od doma med tabo in tvojimi starši? So dovolj nedeljski obiski mogoče enomesečni obiski, da ohraniš dober odnos s starši. Kak jim izkazujete hvaležnost za vse kaj so vam dali in omogočili? Poskušam se postaviti v kožo mojih staršev, ki so celo življenje delali za mene, se trudili mi omogočiti stvari ki sem jih želela. Sedaj pa so ostali sami v ogromni hiši, s par leti do penzije? Kaj pa pol? Kako si ve predstavljate življenje na "stara" leta, ko se otroci odselijo? Moti me tudi to, da velika večina potem niti ne pove nič lepega o svojih starših, vedno pride do nekih sporov, nasprotij? No dajte kaj rečt na to temo, ker se po eni stani počutim zelo krivo, da sem odšla, ker ne vem če jima je popolnoma jasno, da sem jima iz srca hvaležna za vse kaj sta storila za mene. Nisem odšla zato, ker bi bilo kar koli narobe, ravno nasprotno, ampak sem na točki, ko morem v življenju nekaj sama ustvarit, se dokazat!!!

Lp,
Jackie



Laubica -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 20:57:43)

Ja potem jima pa to tudi povej ,jaz mojim vse povem kar mislim in čutim tako da se nikoli ne gremo skrivalnic in ugibanj.Sama imam samo 1 [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/modricrtici.gif[/image]in vem da bo on enkrat šel pa ne zato ker naju nima rad ampak ker bo želel imet svojo družino



Anonimen -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:05:24)

IZVIRNO SPOROČILO: Jacqueline
Poskušam se postaviti v kožo mojih staršev, ki so celo življenje delali za mene, se trudili mi omogočiti stvari ki sem jih želela.


Če bi celo življenje delali "za tebe", se sedaj ne bi spraševala, kaj si jim dolžna.

Vedela in ČUTILA bi, da jim nisi dolžna ničesar. In to bi vedeli in čutili tudi oni, brez velike filozofije. Dolžnost se ne meri samo v m2 betona....



Gina -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:07:23)

Jaz mislim, da je v življenju čas za vse. Ko si mlad ima življenje svoje štose, ko si ustvarjaš familijo svoje, ko otroci odraščajo, je spet neko drugo obdobje, ko se odselijo pa spet nekaj novega.....in vsako obdobje ima svoje pluse in minuse. Saj je logično, a ne, da ima vsak človek malo drugačen odnos z vsakim svojim otrokom, pa tudi vsak otrok ima drugačen odnos s svojim staršem. Vse skupaj privede do nekih odnosov v obdobju, ko si otroci ustvarijo svojo družino. In nič ni narobe s tem. Jaz ne vem, če smo staršem kaj "dolžni". Delamo kar čutimo, poskusimo narediti tako, da bi bilo fajn za vse. Včasih kiksnemo vmes, včasih naredimo kaj fajn....To je življenje. Saj nismo bogovi, moramo si pustit tudi kakšno napako in si tudi oprostit, pa tudi staršem.
Zihr je pa tako, da če se boljše razumeš s starši, če so ti karakterno bolj pisani na kožo, boš večkrat tam ali oni pri tebi in obratno. Ampak usode prisilit, da bi se dva nasprotna karakterja ujela, pa tudi ne moreš. Tako pride, da se ujameš ali pa se ne. Če se na glavo postaviš, tudi ne moreš prisilit usode, da ti pred tebe pripelje točno takega otroka, kot bi ti ustrezal. Včasih imaš srečo, včasih ne...

Jaz si predstavljam, da bom na stara leta uživala sama s sabo in s partnerjem, delala reči, ki jih rada počnem in za katere zdaj nimam časa. Pa želim si tudi obiske otrok in vnukov. Če bodo, bom srečna, če ne bodo, bom pa tudi preživela.



lelaval -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:17:53)

Kako pogosti so obiski, je odvisno, kako blizu si si s starši  - po čustveni plati in tudi po kilometrski razdalji. Jaz k moji mami grem, kadar čutim, da moram it ali, pa ko otroci rečejo, da gremo k babici. Pa ti obiski niso vsakotedenski, je pa res, da si nikoli nisva bile ful blizu. Oče je pa žal že mrtev, pa ga pač drugače obiskujem.
Staršem pa nisi nič dolžna - za vse si se jim zagotovo zahvalila že, ko ste skupaj živeli. To pa je meni čisto dovolj, če slišim od svojih otrok.



Anonimen -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:38:56)

Po mojem nismo staršem "dolžni" nič, v bistvu so oni na koncu, ko so svoje starševstvo opravili, ko smo mi že samostojni in odrasli, dolžni nas spustiti iz gnezda. Oziroma ne dolžni, prav je, da se tako zgodi. In če to naredijo, potem jim bomo to, kar so oni naredili za nas, to, da so bili pač naši starši, z dobrim vračali.
V glavnem je treba otroke pustiti odrasti in jih nato sprejeti kot odrasle ljudi in spoštovati njihopve odločitve,  tudi če se z njimi ne strinjamo. Če starši to uspejo narediti, potem mislim, da otrok nima nobenega občutka, da mora kaj biti dolžen, ker jih ima preprosto rad in to je to.
Če imaš nekoga rad, mu pustiš svobodo in obratno, če imaš nekoga rad, si želiš biti z njim. Torej če boš nekomu dal svobodo, si bo želel biti s teboj.



Jančika_ -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:41:24)

IZVIRNO SPOROČILO: Jacqueline

ker se po eni stani počutim zelo krivo, da sem odšla



Nikar se ne počuti krive. Dobri starši vzgajajo otroka tako, da se zna sam postaviti na noge in da odide od doma, ko je čas za to. Dobri starši otrokom na zbujajo občutka krivde, ker so se osamosvojili, ampak so ponosni nanje.

Žalostno je, če celo življenje delajo samo za otroke, namesto da bi živeli svoje življenje polno tukaj in zdaj. Kajti na koncu tako ali drugače ostanejo sami. Moja mama si je prav oddahnila, ko sva se spokala oba z bratom iz bajte in moja starša totalno uživata. Nikogar od naju ne čaka najina otroška soba - najni sobi sta postali "ženska soba" oz. soba za goste s previjalno mizo in zibelko za vnuke in garderobna soba, kjer postavita prenosno posteljico za Vasjo. Takoj, ko se je odselil še brat, sta začela prenavljati in preurejati. Zato se z bratom toliko raje vračava na obisk - ker prideva v veselo hišo, ne pa v nek mavzolej.

Kako si jaz predstavljam življenje, ko bodo otroci odšli? Z možem imava plan, da bova nov začetek praznovala z obnovo zaobljube ljubezni; dala bova predelati poročne prstane in šla bova ponovno prehoditi Camino de Santiago (tudi, če nama bo pot uspelo ponoviti že prej). Skratka, zažurala ga bova[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].



total -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:58:36)

Morem rečt,da je to dobra tema.Jaz sm zelo navezane na svoje straše in vedno bom.Sm šla od doma,ker je pač tko da sem šla k mojemu živet in bo verjetno sestra doma,al pa ne.Imajo tudi ogromno hišo in upam da ne bojo sami.Se veliko obiskujemo,čeprav sm 100 km stran,če jaz nisem dol so oni tle pr meni,še posebaj ko sm jim dala prvega vnuka[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Me čist razumejo,da sm šla in so veseli da se z mojim dragim razumem in njegovimi starši. Res pa je,da bi rada stanoval az njimi,ampak takšna je pač usoda in vem da če bomo vsi srečni bomo tudi dlje živeli. 
Sem ji pa hvaležna,da so me tako vzgojili in vsak trenutek jim posvetim,če ne z obiskom pa vsak dan pa tel. in to 2x na dan.Pomebni so mi vse,ampak zdaj imam tudi jaz svojo družino in upam,da bo moj sin vse tako doživel lepega kot jaz in mi vedno stal ob strani in me imel rad,tako kot mam jaz rada svoje starše.



Marogica -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 21:59:47)

Na tvoje vprašanje"kaj smo dolžni svojim staršem", lahko samo odgovorim, da v bistvu NIČ. Kakor tudi oni nam niso ničesar dolžni.  TO je moje razmišljanje.

Dodala bi samo to, da do svojih staršev čutim veliko spoštovanje in to ravno zaradi tega, ker nočejo, da se vmešavam v njihovo življenje in oni se ne vmešavajo v moje. Kar seveda ne pomeni, da jih ne zanima, kako živim, vendar me v mojih odločitvah niso nikoli omejevali. Vsakršna pomoč, ki jo nudimo drug drugemu pa pride iz srca in ne zaradi dolžnosti.



Anonimen -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 22:02:47)

Jaz mojim staršem nisem dolžna nič. Kakor tudi moji otroci ne bodo meni nič dolžni. Starša sta me vzgojila, me naučila nekaj malega o življenju, sta me in me še imata rada. Nikakor pa nista celo življenje delala za mene. Hvalžna sem jima pa za marsikaj. In to čutita in to vesta. Brez besed.
Na odnos starši-otroci ne gledam kot na neko "dolžniško-upniško razmerje"... Niti se ne počutim krivo, ker sem šla kmalu od doma - konec konec zakaj bi se?





Anonimen -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 22:47:25)

Da obrnemo zadevo malo drugače. Poskušam bom na to odgovorit s starševskega zornega kota. Kar je moja obveza, da kot starš spravim otroka na pravo pot, se bom potrudil oddelati maksimalno. Hinavsko in sebično bi bilo od njega pričakovati, da mi bo celo življenje hvaležen in dolžan. Ne pozabite, otroci niso izbirali svojih staršev, mi smo tisti, ki jim damo življenja. Kako jih bodo živeli je dosti odvisno od nas samih. Ni me strah kaj in koliko bom dobil od svojega otroka. Da bi pridobil spošotvanje ga v prvi vrsti moraš tudi dati. Če me moje dete ne bo obiskovalo tako pogosto, klicalo vsak dan po telefonu, bom vedel, da ima za to nek konkreten razlog. Če bom do njega pošten, iskren bo že vedel na koga se obrnit. Če bo potreboval pomoč bom vedno tukaj zanj, nikoli pa tega ne bom pričakoval od njega. Če bo čutil bo sam ponudil roko.

Prej bi torej vprašal - kaj smo mi dolžni svojim otrokom? Imaste vsi odgovor na to vprašanje?



smrka -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 22:54:11)

Pokazi jim z dejanji da si jim hvalezna za vse... to pa je da jih redno obiskujes, ce si se odselila v drug kraj jih kdaj poklici, povabi na kosilo,...

Jest svojo mamo poklicem vsak dan, klepetave po 30 minut, zmeraj si mave kaj za povedat, teme nikol ne zmanjka. Ker sem tako dalec, si ne dovolim da bi pozabila kake pomembne datume, rojstni dan, materinski dan, dan zena.... obvezno ji posljem cestitko... skratka cenim svojo mami in vesela sem da jo imam.

Ti sama ves najbolje, kak odnos mas s stasi vedi pa tudi, da bos tudi ti nekoc v njihovih letih, in kaj bi si ti zelela od svojih otrok ko se odselijo?? Da te pozabijo ali veckrat obiscejo... poklicejo....





Bumblebee -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 22:54:38)

Jaz pa mislim, da sem mojima dolžna veliko mero spoštovanja.

Zakaj? Ker sta me vzgojila po svojih najbojših močeh in mi dala veliko  (pa ne mislim materialnih dobrin), ampak predvsem dobro popotnico za samostojno življenje. Res je, da je bila vzgajati me njuna dolžnost, a to dolžnost imamo vsi starši, pa je marsikdo ne izpolnjuje. Moja starša nista idealna, sta moja in imata me rada, moj oče je v mnogih pogledih postal moj najboljši prijatelj in boli me, ko berem kako večina trdi, da svojim staršem ni dolžna ničesar. Dali so vam vendar življenje, ljudje božji, kaj to ni nič vredno. S tem ne mislim na obiske, klice, kosila in ne vem kaj še, ampak LJUBEZEN IN SPOŠTOVANJE.

Razumela bi, če bi to pisali ljudje, katerih starši so jih trpinčili in zlorabljali... ampak mislim, da pri večini tega ni bilo.

LP



Anonimen -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 22:58:52)

Blumblee (ali kaj že), ne razumeš, nisi dolžen, to preprosto čutiš,  ravno zato, ker nisi dolžen čutit.



feniks -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 23:35:10)

IZVIRNO SPOROČILO: Splišni

Blumblee (ali kaj že), ne razumeš, nisi dolžen, to preprosto čutiš,  ravno zato, ker nisi dolžen čutit.


Splišni,
na tvoj post sem dobila asociacijo na eno fantastično knjigo: Upor telesa (Alice Miller)


In ravno ta knjiga se ukvarja s tako tematiko kot je ta tema! Priporočam!



Bumblebee -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 23:43:14)

OJ, Splišni, sem ti napisala razlago kaj jaz razumeme pod besedo 'dolžnost' - v tem mislim, da se ne ujemava, a sem po pomoti zbrisala, za to na kratko:

Ko pride v odnosu s starši do bliskanja in grmenja, in do tega slej ko prej pride, mislim, da znajo biti čustva kaj nezanesljiva. Takrat se jaz v svojem odnosu do staršev ne bi zanašala nanje, takrat mislim, da je čut za dolžnost spoštovanja do staršev še kako koristen, saj nam narekuje nivo obnašanja, ki še vedno temelji na vsem kar so starši, kljub trenutnim nesoglasjem, naredili za nas. In takrat jih je morda, kjub jezi, pametno spoštovati iz DOLŽNOSTI, ki pa ne izhaja iz razmerja daš - dam: staršev ne spoštujemo avtomatsko zato, ker so nam dali življenje, ampak zaradi celega skupka dejanj in odločitev, ki od nas zahtevajo spoštovanje - navkljub njihovim napakam. In to je zame dolžnost: obveza, da jih spoštujemo kljub napakam. Dolžnost v razmerju s starši ne izhaja iz pogodbe, ampak iz življenja in se je ne da omejiti ali črtati. Čustva pa znajo biti tudi nejasna.



feniks -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (6.9.2006 23:49:33)

čustva so zelo jasna...um, pa zna bit zamegljen zaradi vzgoje, vzorcev, prepričanj...
To sem napisala na splošno in ne kakšni v odgovor na post ali  glasno razmišljanje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



KIRA -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 0:03:57)

žal je tako, da nimamo vsi idealnih staršev in se tud ne razumemo vsi z njimi nabolj - zakaj bi jim pa bla kaj dolžna? kaj so pa naredli zame, razen da so me spravli na svet in me nekaj cajta hranili in oblačili??? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] bolj malo, po moji oceni niso bili prav dobri in uspešni starši. lahko bi bili boljši, pravzaprav bi morali bit. ne se sam zase brigat, ampak predvsem za nas otroke.
jaz se trudim naredit bolje. upam, da bosta moji hčeri nekoč lahko rekli, da sem bla dobra mama, če ne tega, pa vsaj da sem se trudila po najboljših močeh...

jest mam z očetom le bežne kontakte in se mi čist prav zdi tako. z bratom in sestro je enako. ni me sam enkrat udaru, pa mama tud ne. pa da je alkoholik, pa da je bil zelo grd do žene in otrok mu tud ne štejem v dobro. pa maminih zmerjanj in žaljivk tud nisem pozabla. jaz staršev nikol nisem udarla, pa tud kake žaljivke nisem spustila iz sebe proti njim, vsaj ne take da bi mi usta zaprlo. kakšnega posebnega rešpekta pa tud nimam do njih, nič več kot oni do mene. sploh je pa moja dobra volja, če jim in koliko jim dovolim kontakte. če se obnašajo v redu in "spoštljivo", imajo tud več kontaktov z mano in vnuki. če se pa obnašajo "mimo", pa vrv zategnem in je en cajt mir. dokler se ne uneseta eden ali drug. 

podobno je pri možu. podobna situacija, s to razliko da je njegov oče spoznal svojo napako in se jo je trudu odpravit. tud on je imel težave z alkoholom, ampak se je šel zdravit. uspešno. in od takrat naprej je probal bit vzoren oče. moj mož je odrasel v malo bolj urejenih okoliščinah in se tud lahko na očeta zanese. vedno mu pomaga in se potegne zanj ko ga rabi, čeprav ima tud on svojo glavo in zganja včasih cirkus brez zveze. njegova mama je pa poglavje zase. ne bi o tem, ker se zadnje cajte ne razumeva preveč in ne bi rada kaj grdega rekla samo zato, ker kuham zamero.. po mojem nima vseh papirjev...pa sem že rekla preveč.. v glavnem, oba mava obilo negativnih izkušenj, zato probava biti boljša starša od najinih in se bolj trudiva. dobre izkušnje poskušava nest naprej, iz slabih se pa učit in naredit bolje. tega nisva dolžna svojim staršem, to sva dolžna svojim otrokom! 



Sita -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 0:04:23)

Nikar se ne počuti krivo, Jacqueline. Če čutiš, da moraš iti, moraš iti. To je tvoje življenje in se ne smeš ozirati nazaj.
Morda sta pa tvoja starša ponosna nate, da se osamosvajaš in da boš lahko izražala vse tisto, kar sta vlagala vate: ljubezen in znanje, kar si pejela od njiju. Saj lahko še zmeraj ohraniš vse stike z njima, ju pokličeš in onadva tebe ... danes pa to res ni problem. Obiščeš ju pa lahko kadarkoli, kot ti bo pač dopuščal čas in ko boš želela. In to ne zaradi obveze, da jima moraš z obiski vračati, ker bi jima bila kaj dolžna, pač pa zaradi veselja, ker ju hočeš obiskovati (če hočeš, seveda). Naj ti to ne postane dolžnost (vsako nedeljo, na primer), ampak greš k njima takrat, ko moreš in si zaželiš.

Tudi jaz imam otroke in so že na pragu odraščanja. Zame bi bila največja nagrada, da so srečni s svojim življenjem, da se osamosvojijo - postanejo samostojni in neodvisni od naju z možem, da naju presežejo po pameti in da postanejo dobri ljubeči ljudje.
Nikakor ne pričakujem, da bi me morali obiskovati in se kakorkoli ozirati na naju. Tudi midva imava svoje življenje in še velikooo dela in neuresničenih planov.
Seveda bi bilo pa lepo, če ostanemo v stikih - makar samo po telefonu.
In dosti bolj bi bila razočarana, če se otroci ne bi postavili na svoje noge in zaživeli po svoje ...



feniks -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 0:08:19)

IZVIRNO SPOROČILO: KIRA

žal je tako, da nimamo vsi idealnih staršev in se tud ne razumemo vsi z njimi nabolj - zakaj bi jim pa bla kaj dolžna? kaj so pa naredli zame, razen da so me spravli na svet in me nekaj cajta hranili in oblačili??? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] bolj malo, po moji oceni niso bili prav dobri in uspešni starši. lahko bi bili boljši, pravzaprav bi morali bit. ne se sam zase brigat, ampak predvsem za nas otroke.
jaz se trudim naredit bolje. upam, da bosta moji hčeri nekoč lahko rekli, da sem bla dobra mama, če ne tega, pa vsaj da sem se trudila po najboljših močeh...

jest mam z očetom le bežne kontakte in se mi čist prav zdi tako. z bratom in sestro je enako. ni me sam enkrat udaru, pa mama tud ne. pa da je alkoholik, pa da je bil zelo grd do žene in otrok mu tud ne štejem v dobro. pa maminih zmerjanj in žaljivk tud nisem pozabla. jaz staršev nikol nisem udarla, pa tud kake žaljivke nisem spustila iz sebe proti njim, vsaj ne take da bi mi usta zaprlo. kakšnega posebnega rešpekta pa tud nimam do njih, nič več kot oni do mene. sploh je pa moja dobra volja, če jim in koliko jim dovolim kontakte. če se obnašajo v redu in "spoštljivo", imajo tud več kontaktov z mano in vnuki. če se pa obnašajo "mimo", pa vrv zategnem in je en cajt mir. dokler se ne uneseta eden ali drug. 

podobno je pri možu. podobna situacija, s to razliko da je njegov oče spoznal svojo napako in se jo je trudu odpravit. tud on je imel težave z alkoholom, ampak se je šel zdravit. uspešno. in od takrat naprej je probal bit vzoren oče. moj mož je odrasel v malo bolj urejenih okoliščinah in se tud lahko na očeta zanese. vedno mu pomaga in se potegne zanj ko ga rabi, čeprav ima tud on svojo glavo in zganja včasih cirkus brez zveze. njegova mama je pa poglavje zase. ne bi o tem, ker se zadnje cajte ne razumeva preveč in ne bi rada kaj grdega rekla samo zato, ker kuham zamero.. po mojem nima vseh papirjev...pa sem že rekla preveč.. v glavnem, oba mava obilo negativnih izkušenj, zato probava biti boljša starša od najinih in se bolj trudiva. dobre izkušnje poskušava nest naprej, iz slabih se pa učit in naredit bolje. tega nisva dolžna svojim staršem, to sva dolžna svojim otrokom! 

[image]http://www.ringaraja.net/forum/upfiles/smiley/smiley20.gif[/image]




Bumblebee -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 0:29:27)

Kot sem napisala, dolžnost spoštovanja ni daš - dam in če spoštovanje ni bilo zgrajeno, jim ga pač ne moreš vračati.

Hudo mi je, ko berem zgodbe podobne Kirini - moj mož lahko doda še eno, tudi ta je izdatno začinjena z alkoholom in udarci, a vseeno pravi, da sta to njegova starša. Čeprav ni pogosto z njima, vzdržuje stike in pri vzgoji najinega sina nikoli ne  pozabi, česa ne sme biti -- na nek način sta mu to dala starša. Njihov odnos ni zlagan in ni prisiljen, žal ga sama večino časa ne razumem, zato o dolžnosti do takih staršev ne morem pisati. Lahko pa o dolžnosti do tistih drugih.

Čustva pa so lahko zamegljena zaradi vzgoje.... ali pa preprosto zaradi jeze, obupa, nestrinjanja. Saj vse to zadnje pride in mine in ni nujno, da je pogojeno z vzgojo in kljub še tako dobri privzgojeni strategiji reševanja sporov, nas značaj lahko hitro zanese. Ampak se slej ko prej ohladimo...




KIRA -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 6:54:31)

bumblebee, saj mene tud ne sili noben k stikom. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] saj moji starši niso imeli samo slabih strani.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] je pa res da nas le-te bolj zaznamujejo, sploh če doživiš nasilje.  otroci nismo bili vsakokrat kaznovani ko smo kaj ušpičili, ampak žal je tako, da je očetov alkoholizem negativno vplival na celo družino in na koncu po večletni jari kači je zakon staršev razpadel. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]razšla sta se mirno. začudo.
sedaj sta vsak na svojem koncu in se ne prepirata več. nam je bilo to vsem veliko olajšanje, ko je oče odšel. on je sedaj nekje čisto zase in lahko počne kar ga je volja in se nas to ne tiče. mama je pa ostala tukaj  in se nekako za silo še drži skupaj, čeprav je vse to na njej pustilo posledice. žalostna zgodba[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image], kaj češ, ampak življenje si krojimo sami. sedaj ne bom o tem kaj bi lahko bilo drugače. je kot je in probam naredit najboljše iz tega.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
jaz sem se pač odločila, da moji otroci imajo pravico poznat svoje stare starše[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image], ter imajo tud pravico se družit z njimi. saj nima veze kako so starši vzagajli mene in kaj sem od tega odnesla, mojih otrok ne vzgajajo. tega niti ne dovolim, to je moja naloga. če mi kaj hodi navzkriž, pa zlarmam. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]

stike jim omogočam, pravzaprav vztrajam na njih. ne vem zakaj bi moji punčki morali bit prikrajšani za dedke in babice. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]do njiju se obnašajo več ali manj korektno (eni bolj, eni manj[sm=smiley24.gif]) in punčki imata dedke in babice radi. [sm=smiley31.gif][sm=smiley31.gif]pravzaprav vidim koga imata bolj radi in koga manj in to samo potrjuje moje prepričanje in izkušnje s starši (tud moževimi). vidim kdo se z njima več in bolje ukvarja, punčki pa to tudi kažeta. [sm=9nebesa.gif][sm=9nebesa.gif]



tanikaa -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 7:17:03)

Se mi ni dalo brati vseh teh postov, ker jih je enostavno preveč in so zame (blond) pedolgi. Zato na kratko napišem svoje gledanje na to stvar.

Staršem nismo dolžni ničesar. Oni so se odločili, da nas bodo imeli, tako da tukaj nismo imeli nobene izbire in besede. S samo odločitvijo so prevzeli tudi obveznost, da nas vzgajajo in nam omogočijo lepo in brezskrbno otroštvo. To je njihova dolžnost in njihova obveza in naša pravica. Naša pravica je, da si zdaj, ko smo tudi mi odrasli, ko se je proces njihove obveznosti glede šolanja in podobnega končal, da si sami izberemo način življenja. To pomeni, da bomo živeli na način, ki nas osrečuje in tam, kjer bomo srečni. To ne pomeni, da če ostaneš doma pri starših ne boš srečen. Ampak, če ti ustreza drugače, če ti ustreza, da si sam postaviš hišo, kupiš stanovanje, potem imaš pravico do tega in v tem te nihče ne sme omejevati, še najmanj pa starši. Njihova dolžnost je, da ti pri tem vzpodbujajo. Ne mislim s finančne strani, mislim tako, da nam morajo pokazati, kako ponosni so na nas. In če so ponosni na nas, so ponosni nase, kajti oni so nas vzgojili v to, kar smo danes. Ampak imamo pa tudi mi eno dolžnost. Dolžnost, da poskrbimo za starše v primeru, da so bolni, nemočni in podobno. To pa je naša dolžnost.



Kako pogosto jih moramo obiskovati? Hja, mislim, da tu ni pravilnega odgovora. Kakor kdo. Verjetno ni potrebe po vsakodnevnih obiskih. Enkrat na teden? Ne vem. Res ne vem. Verjetno tudi ni prav, da starše obiščeš enkrat na dva meseca. Po moje se odgovor skriva v srcu posameznika. Vsak posameznik čuti, kolikokrat želi videti starše in z njimi preživeti nekaj uric.





KIRA -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 7:18:34)

rada bi še dodala, da je sestrin partner imel enako izkušnjo. oče je ženo in otroke pretepal, zato so "pobegnili".  kolikor vem, je tud alkohol igral vlogo. zrasli so brez njega in nimajo stikov, ker jih ne želijo. sedaj ko sta moja sestra in njen fant starša, njegov oče niti ne ve, da je dedek, tako je svoje otroke prizadel. ne želijo kontakta.  s tem hočem povedat, da popolnoma drži en nemški pregovor:
gebranntes Kind scheut das Feuer (prosto prevedeno: osel gre le enkrat na led.) nas  je to vse izučilo in smo si poiskali take partnerje, ki nimajo z alkoholom in nasiljem nič.



tanikaa -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (7.9.2006 7:26:18)

IZVIRNO SPOROČILO: KIRA

nas  je to vse izučilo in smo si poiskali take partnerje, ki nimajo z alkoholom in nasiljem nič.





Kira oprosti, ampak jaz izbiram parterja in ne njegove starše. Oče mojega dragega mi niti slučajno ni všeč (pa ni alkoholik, le zahrtbna baraba) pa mojega ljubega vseeno neizmerno ljubim. In sem še vedno z njim, in z njim tudi nameravam ostati. Zakaj bi nekdo izgubil pravico biti ljubljen, če nima staršev, ki bi bili po tvoji meri? Brez zamere ampak tako je moje gledanje.



Stran: [1] 2 3   Naslednja stran >   >>