|
puppa -> RE: Kaj smo "dolžni svojim staršem? (8.9.2006 12:53:33)
|
Včeraj sem brala svoj dnevnik iz SŠ. Sicer sem vedela kako hudo je bilo tisto obdobje zame, ampak ko sem to prebrala, sem komaj zadrževala solze.
V 8. razredu sem padla v depresijo, razmišljala o samomoru, cele dneve jokala, samozavest mi je padla na nulo. Bilo je tako hudo, da si nisem upala stopiti iz hiše, ker sem bila prepričana da sem tako grda, da se mi bodo vsi smejali.
Starša sta se nosntop prepirala, rjovela drug na drugega in na nas. Da bi se jima lahko zaupala ni bilo možnosti. zanje sem bila najslabša, najbolj grozna... Svoje je pridelal še brat s svojimi brutalnimi opazkami.
Mami sem celo SŠ dopovedovala, da je z mano nekaj narobe (ne z besedami, z dejanji, z obnašanjem). pa ni opazila ničesar. samo zjala je name, da naj se smejim, da naj pogledam sosedo, ki je ves čas dobre volje in bla bla. oče je imel dovolj problemov sam s sabo, ampak se je vsaj trudil.
vsak moj neuspeh v šoli ( bilo jih je veliko, ker depresiven pač ne moreš normalno funkcionirat), jo je osebno prizadel, znašala pa se je nad mano.
Ko mi je spodletel vpis na faks, sem poklicala mamo in se ji zjokala. Ko sem prišla domov me je obtožila, da kaj si predstavljam, da grem njo tako obremenjevat, a mar ne vidim kako je utrujena in izmozgana.
Ko sem se vpisala na en levi faks (kjer sem še sedaj), sem hodila s strahov LJ in s še večjim strahom domov. Nikjer se nisem čutila zaželjeno. doma se nisem mogla normalno z nikomer pogovarjati. Mamo je zanimal samo faks in nič drugega. Tako je še danes.
Res je da finančno skrbita starša še danes zame. Pa si želim da ne bi. ne razumet da jima nisem hvaležna, ampak s tem ko mi plačujeta bivanje in vse, me priklepata na dom. Za vsak moj korak, ki ga želim narediti najdeta tisoč razlogov proti, pa čeprav vem, da MORAM narediti ta korak če se hočem osamosvojit.
Postala sem cunja v njunih rokah in takšno vlogo igram tudiv javnem življenju. No vsaj do nedavna sem igrala.
Pa se zdaj sprašujem, mar naj jima bom hvaležna za pohojeno samozavest? Za vsak očitek, ki sem ga v svoji mladosti prejela? naj bom hvaležna, ker mati vse svoje probleme zrcali vame in tako igram grešnega kozla v vsaki situaciji?
naj bom hvaležna za strah pred zvezami s fanti, ki sta mi ga s svojo blno partnersko zvezo privzgojila?
Ok, sem hvaležna za finančno pomoč, nikakor pa ne morem biti hvaležna za čustveno plat moje dediščine.
Kaj in koliko sem jima dolžna?
Se raje ne sprašujem kerbi slej kot prej spet padla v brezno iz katerega ni poti ven.
|
|
|
|