Mavrična zvezdica
|
Še moja izkušnja.
Pred porodom sem rekla, da hočem imet z malim vsaj mesec dni miru. kaj mislite, kaj se je zgodilo? Komaj sem čakala, da kdo pride. V naročje so ga resda jemali le najbližji (moji starši in brat), pa ga ni noben lubčkal ali kaj, največkrat so ga samo rahlo pobožali z zunanjo stranjo prsta po ličkih. Prav organsko pa se mi je upirala moja tašča. V porodnišnici je še kar šlo, ampak doma...
Lubčkanje, premetavanje, gujsanje... resda je bil takrat star že kak mesec in nam je sprva dala nekaj miru, ampak vseeno... Prav te dni razmišljam, da bi resno zreducirala stike z njo. jaz vem, da stikov z njo ne bom iskala, kar se pa vnuka tiće pa...(Pač je prišlo do neke zelo hude situacije, preko katere jaz trenutno pač ne morem.)
Moja odločitev glede sina pa vsekakor ne bo izhajala iz zlobe, nemoralnosti ali nespoštovanja (čeprav je trenutno moje spoštovanje do nje le tolikšno, kolikor si ga zasluži, kot mati mojega partnerja), a kar mi najbolj da misliti je, da preprosto nočem svojega otroka izpostavljati bližini ljudi kot je one: samo stokanje in jamranje, smiljenje sami sebi, pretiravanje, obsedenost z lastnimi težavami, skaknje in paničarjenje okrog vsakega najmanjšega pokašljevanja, zatiskanje oči pred resnico, in še bi se našlo. Ko to človek napiše, se morda zdi znosno, a verjemite mi, da je daleč od tega. že sedaj se po vsakem stiku z njo mali le s težavo umiri. Kot mama pa seveda svojemu otroku privoščim najboljše: mirno in prijetno otroštvo. sama vem, da mi ne odgovarj, če nekdo stalno leze vame, me sili v to in ono, ipd.
Ne vem, še razmišljam,...
Malo s teme, ampak...
Le še tole v premislek:
Otrok ne moremo večno ščititi, moramo jih pripraviti na življenje... zato pa jih moramo soočiti z vsiljivci vseh vrst - tistimi najbolj drobnimi, ki se prikradejo in povzročijo bolezen in tistimi večjimi, človeškimi. Kdaj in kako jih bomo spustile k našim malčkom, pa je odločitev, ki jo mora sprejeti vsaka mama, ne, vsak starš,sam zase.
lp
Le
|
Natisni
