|
Sita -> RE: Kaj pravite? (6.9.2006 23:12:35)
|
Smisel evolucije je razvoj zavesti v materiji. In zaenkrat je človek najvišje razvito bitje na Zemlji, kjub vsem svojim pomanjkljivostim. Božanska Zavest je v vsem, povsod, tudi v kamnu, vendar je tam bolj speča kot v rastlini, v rastlini pa bolj speča kot v živali, edino pri človeku pa je razvita kot duša - puruša. Nikoli nisem trdila, da je kdo ali kaj večvreden kot kaj drugaga. Vsaka stvar, vsako bitje na svetu ima svojo funkcijo in se razvija. Vsi smo povezani med seboj, ničesar se ne sme uničiti, ker bi tako porušili ravnotežje v naravi.
jaz sem duša, telo je samo odraz duše, čustva so del duše, um pa ravno tako. Gina
Čustva niso del duše, pač pa del astrala, um pa tudi nima kaj opraviti z dušo. Duša je Božanska Iskra, je kot sončni žarek sonca (Božanskega). Naše fizično telo pa je samo vozilo duše.
Hrepenenja po združitvi z božanskim nimam, (ne vem koliko ga ima smreka), ker sem prepričana, da sem itak v vsakem trenutku združena s celim vesoljem (ali božanskim), saj sem samo energija v njem ali del njega..... Gina
Smreka na primer nima hrepenenja po združitvi z božanskim, ker njena zavest v njenem življenju teži po tem, da se zmeraj bolj prebuja in razvija, da potem preskoči v drugo bitje - s svojim razvojem preide v žival.
Hrepenenje po božanskem se lahko razvije šele pri človeku skozi mnogo človeških življenj. Človek je del narave in združen z naravo kot vsa bitja. Šele ko se v njem prebudi duša, se prebudi to hrepenenje po božanskem in nič prej. Prej je zadovoljen samo s tem, da je del narave, da je del božanskega se pa v resnici ne zaveda. Narava je le del božanskega.
Brez prebuditve duše je tu škoda besed. Se ne da razumeti.
Sicer pa to pisanje lahko s Tjazyjem komot preskočita, kajti to ni iz mojega zelnika. To je iz knjig, ki so jih napisali modri ljudje. Kako je pa z modrimi, pa tako veš. Množice jih kamenjajo in pribijajo na križ.
Kar se pa tiče ljubezni ...
Povsem jasno je, da smo ljudje različni (hvala Bogu!) in da vsakemu ljubezen pomeni nekaj drugega.
Če bi moj začel piti, bi se vprašala - zakaj. Ne more nekdo naenkrat začeti piti, če to sploh ni v njegovi naravi. To je nesmiselno razpravljat, ker je nemogoče. Pa dobro: če bi začel piti, bi se vprašala, zakaj, kaj sem pri tem narobe naredila tudi jaz in kako mu lahko pomagam. Pitje bi bilo lahko posledica že mnogo hujših problemov, ki bi se nakopičili že prej. Torej bi morala kot dobra žena že prej opaziti probleme. Ko je enkrat že hudo, je pozno. Ni pa prepozno. Da se še pomagat. Da bi ga pustila, če bi ljubila, to je pa najlažje narediti. Brez truda pustiti nekoga propadat ... ne, to ni v moji naravi. Skupaj bi se borila za vsak korak... kajti ko ljubim, ljubim.
Bi ga pa pustila v drugem primeru ravno zato, ker ga ljubim: v primeru, če bi on želel mene zapustiti zaradi drugih nalog, na primer, da bi šel v kak ašram in postal jogi ali kak menih. Ja, v tem primeru pa bi ga pustila oditi. Kajti to bi bila njegova pot, in ker je moja ljubezen neskončna, bi se s tem strinjala. Čisto zares.
Pa še nekaj Gina - če nekoga zapustiš, ga lahko tudi še naprej ljubiš. In imaš zanj vedno lepe misli in mu želiš vse dobro. Samo trenutno res ne vem, kaj hudega bi mi lahko storil, ker se človek kot sem rekla ne more spremenit čez noč. No, če bi se mu zmešalo, na primer - ljubila bi ga zmeraj, v vsakem primeru!
Sicer pa velja: če hočeš, da te ljubim, ne smeš biti pijanec. Si videla, besedica če je spredaj - pogoj. Ali pa: če hočeš, da te ljubim, dragi mož, potem me ne smeš klofniti. Gina
Ljubiš lahko tudi pijanca in nasilneža, mu pomagaš, da se spremeni, če pa ne bi šlo in če ga zapustiš, ga lahko pa tudi še zmeraj ljubiš. Zakaj ne? Teh njegovih lastnosti res ne ljubiš, njega kot človeka pa še zmeraj ljubiš. In vsaka stvar, če se trudiš, se za preobraziti. Sicer včasih težko, a gre.
Samo v začetku ko mi ljudi spoznamo, se ne zaljubimo kar naenkrat. No, eni mogoče, jaz pa ne, ker meni ovojnica (telo in obraz) ne pomeni nič. Jaz gledam značaj in obnašanje in ujemanje od vsega začetka. Torej se ne morem zaljubit v pijanca niti nasilneža. Ljubezen pa se razvija še mnogo počasneje kot zaljubljenost. To traja. Takrat pa človeka že poznaš in točno veš, a gresta lahko skupaj ali ne. Torej ne moreš ljubiti in potem nehati ljubiti. Lahko se zaljubiš in potem odljubiš. Ne moreš pa nehat ljubiti, ker ko enkrat ljubiš, resnično ljubiš za zmeraj. Samo ljudje večinoma ne ljubijo. To samo mislijo. Oni se navežejo, ne pa ljubijo. Večinoma. Preprosto ne gre ljubezni spremeniti v sovraštvo, razen če nikoli ni bilo ljubezni. Takrat je bila samo ljubezen v neko svojo predstavo - iluzijo o tem človeku. Razumeš?
Če bi bila naša ljubezen brezpogojna, bi ljubili vse ljudi na tem svetu - ne glede na to, kaj bi oni počeli z nami in kako bi se vedli Gina
Ravno obratno. Če je naša ljubezen brezpogojna bi res ljubili vse ljudi na svetu - a to niti slučajno ne pomeni, da bi z nami lahko počeli kar bi hoteli. Kajti to ni ljubezen. Da pustiš, da te nekdo zmerja in pretepa, ga sploh ne ljubiš. Kot ne ljubiš otrok, ki jim pustiš čisto vse. Ljubiš otroke, če jim postavljaš meje in jih z ljubeznijo vzgajaš. A ne?
Enako je s partnerjem. Če se mu ne pustiš, da te mlati, sploh ne pomeni, da ga ne ljubiš. Ampak ga ljubiš, če mu pomagaš, da se znebi tega grdega dejanja, da tega ne počne več. Pomagaš mu odpraviti jezo, ki ga je nekoč obsedla, da je postal tak. Če nekoga ljubiš, ni treba ljubiti še njegovih slabih lastnosti. Kajti tudi on trpi zaradi teh slabih lastnosti. Tak človek je žrtev svoje jeze. Alkoholik je žrtev alkohola. Saj nihče ne mara biti nasilen - nasilje ljudi obsede. Nihče ne mara biti pijanec - pijača ljudi obsede. Alkohola, jeze, nasilja, to nihče ne rabi. Vse to človeka ovira pri njegovi duhovni rasti nenazadnje. In če ga pustiš, nisi naredil nič pametnega. Najprej je treba pomagati. Kjer je volja, tam je pot.
In brezpogojna ljubezen, verjemi obstaja tudi na tem svetu. Hvala Bogu. Kar nekaj ljudi je bilo v vsej zgodovini, ki so brezpogojno ljubili.
Saj svojega otroka tudi ljubiš brezpogojno. Ali mogoče ne?
Jah žal veliko mater ne. So pa matere, ki ljubijo svoje otroke brezpogojno - seveda po svojih zmožnosti. Kajti ljubezen je univerzalna. Človek pa nujno popači to ljubezen glede na svoj značaj. Ljubi tako kot zna. Marsikateri pravi, da so ga starši tepli in je ponosen na to, ker je kljub udarcem čutil ljubezen svojih staršev. Kdo drug je bil tudi tepen in sovraži svoje starše, ker niso izžarevali nobene ljubezni, pač pa so se na njem le izživljali. Isto je z razvajanjem. Nekateri razvajenčki ljubijo svoje starše, ker so jih razvajali z ljubeznijo, drugi pa sploh ne, ker ljubezni sploh niso čutili, ampak so namesto nje čutili brezbrižnost. Tako je to. Vsak popači to ljubezen, vendar se vseeno čuti. Zakaj jo pa popači? Zato, ker smo vsi nepopolni in imamo še veliko dela na tem svetu. Saj zato smo tu, da se razvijamo.
In kjer je želja, tam je pot, a ne. Ampak ne na zemlji....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] Gina
Ne želja, pač pa volja. Želje so površinske, izvirajo iz astrala - naših čustev, povsem enako kot poželenja in strasti ... Volja pa izvira iz duše.
In Gina, ravno na zemlji moramo mi uresničevati to Ljubezen. Tu je mesto razvoja, ne nekje v višavah. Tu in zdaj. Ne smemo le sanjat in halucinirat ... treba je delat. Tukaj, zdaj, v svoji družini, pri svojem partnerju, svojih otrocih, prijateljih in nenazadnje znancih, celo pri svojih tako imanovanih sovražnikih. Tu in zdaj. Kaj češ po smrti? Potem je prepozno. In bi bilo naše življenje zaman ...
|
|
|
|