|
Sita -> RE: Kaj pravite? (6.9.2006 0:05:41)
|
Ja, Gina, žal, je pri večini ljudi ljubezen pogojna reč. Nekoč je bila tudi pri meni. Takrat, ko sem še imela pričakovanja, ki se niso izpolnila. Ko sem bila cele dneve sama z otroki in mi je bilo hudo, ker me mož niti ni poklical, ker ni mogel do telefona (mobitelov še ni bilo) oziroma me ni hotel niti poklicati, ker se mu je to zdela izguba časa, da bi čimprej opravil delo in prišel domov. A nemalokrat se je delo zavleklo pozno v noč in ker sem ga pričakovala kar nekaj ur prej, sem dobesedno znorela. In ravno tako naju (mene in dojenčka) ni prišel pravočasno iskat v porodnišnico, čeprav sva dobili odpustnico že zjutraj, jaz pa sem ga morala čakati tam do popoldneva, ker je bil še pri neki stranki in sem se jezila, da mu delo pomeni več, kot jaz in otroci (kar je povsem neresnično - tako začnemo ženske same obsojati svoje drage, ker nam to takrat paše in se tako delamo uboge, partnerja pa ozmerjamo, kako grd je. A je tako?) . Sama pa sem komaj čakala, da vidim še ostali svoji deklici, ki sta me čakali doma in bolnic sploh ne maram.
Zdaj pa jih nimam več. Pričakovanj namreč. Počasi sem se spravila v red - ne vem kako in kdaj. Preprosto sem nehala pričakovati in ni bilo več razočaranj, ljubezen pa je samo rastla in se poglabljala. Ne rečem, da se nikoli ne sporečeva. Seveda se, samo to ne pomeni, da takrat moja ljubezen do njega ugasne. Kje pa! Še zmeraj sem včasih sitna in godrnjava kot do otrok, ki ne ubogajo in mi ob še ob 11-ih ponoči skačejo naokoli (kot danes, jutri je pa šola), vendar tako kot do otrok tudi do njega moja ljubezen ne more niti za milimeter prenehati oziroma se zmanjšati. Tudi ko se prepiram, ljubim.
Kaj bi mi le mogel storiti, da ga ne bi več ljubila? Če bi našel drugo, bi vsakakor bolelo, samo bi se morala sprijazniti in tu bi se najprej vprašala, kje sva skrenila, kaj je to povzročilo in najprej bi poskušala to rešiti. Če ne bi bilo prepozno seveda. Zato je treba biti buden, ne slep.
Zapijal se ne bi, ker ni alkoholik - je čisti abstinet - to je njegovo prepričanje in tak je bil že od vsega začetka. Droge ga ne zanimajo. No, saj to ni važno, hočem reči, da je treba že prej poznati, vedeti s kom greš v zvezo ali zakon. Nihče se ne more nenadoma spremeniti. Kar tako. Ali pač? Ne vem. Mislim, da če vzdržujeta komunikacijo, lahko dosti prej vidiš, da se pojavlja nek problem, ki ga je treba takoj rešiti. Kot je treba spremljati, kako se otrok v šoli uči preden pride do problemov in nič ne razume več in ima že kup cvekov. Tako je treba spremljati partnerja, ga opazovati in mu takoj začeti pomagati. Vedno vidim, če je kaj narobe. Moj je takrat zamišljen in tih. Vprašam ga, kaj je narobe. Potem mi pove in zmeraj rečem, da bova že rešila stvari.
Če sem sama slabe volje, mu imam pa navado takoj povedat, da gre stvar iz mene. In se že dobro počutim. Včasih moram le kaj ali koga pokritizirati doma, pa je že vse OK. On mi mnogokrat pomaga, da mi da kakšno dobro idejo, kako rešiti problem.
Marsikatera pa tu naredi usodno napako. Namesto, da bi mu pomagala in ga podpirala, ko je zaskrbljen, se preprosto spravi nanj in ga kritizira ter mu očita, da ni dovolj skrben mož in oče. Kam naj se potem revež zateče? V gostilno, k svojim kolegom ... in se tako reši sitne žene vsaj za nekaj ur. In potem pride pijan domov, kjer ga žena z valjarjem čaka. Pa je problem še večji ... in to se ponavlja dan za dnem, dokler žena ne toži, da ga tepe in kako je uboga, ker mora s pijancem živet, pozablja pa, da ga je sama pahnila v pijačo. Saj če mu ne bi pasalo že ne bi pil, to je res. Samo če bi se pravilno takoj lotila reševat problem namesto, da godrnja in mu vse mogoče očita do tega ne bi prišlo. Potem bi se stvar drugače odvijala.
Torej, zakaj pogojevat ljubezen? Ker karkoli pogojujemo in pričakujemo, se ne obnese. To je izkušnja premnogih. Seveda tudi jaz svojega prosim, da naredi to in ono, samo če se bo odločil drugače, ga ne bom napadala, pač pa vprašala, zakaj se njemu zdi bolje drugače - tako kot on želi. In mu povedala, zakaj se mi zdi po moje boljše, če je res boljše, če ne, pa sprejela njegovo odločitev. In bova skupaj rešila problem.
Ker kot pravim - ČEZ NOČ SE NIHČE NE MORE SPREMENITI. Ljudje se spreminjamo počasi, znaki so opazni že mnogo prej, povsem so očitni, a jih ženske ne upajo ali nočejo opaziti. Kot je moja mama dobro vedela, da me očim zlorablja, pa ni hotela videti. Seveda zato, da se ji s tem ne bi bilo treba soočiti in problema rešiti. Ker ljudje smo prestrašeni. Bojimo se resnice. Ker nam ta resnica ni niti slučajno všeč. Ker bi bilo pretežko reševati probleme. In ker upamo, da bodo ti problemi sami od sebe minili, v resnici pa se le povečujejo.
Recimo ženska, ki jo je mož prvič udaril - ji primazal krepko klofuto v prepiru. Zakaj so te ženske zmeraj znova tepene? Zakaj že prvič niso reagirale pametno in se s partnerjem resno pogovorile. Zakaj niso takoj rešile problema in so celo začele igrati žrtve in dobivati klofute vsakokrat, ko je prišlo do hudega prepira? Ja, morda so odvisne od njega. Ampak ljubijo ga pa ne! To ni ljubezen, to je odvisnost. Seveda ljudje počnemo (trpimo) zmeraj tisto, za kar smo dejansko nagrajeni. Nasilnež ji vseeno nudi neko varnost, ona pa se ga boji. Strah pa ni ljubezen.
Ljubezen je nekaj globoko v duši, kar sije navzven. To je nerazumljivo opisat. Sprašuješ, zakaj ne ljubim vseh ljudi na svetu enako mnogo. Najbrž zato, ker mi ne vračajo ljubezni. Kajti svet je daj-dam. Žal še nisem popolna, da bi zmogla ljubiti vse ljudi enako. Torej, edini pogoj za mojo močno ljubezen je, da me tisti, ki ga ljubim ljubi. To je edini pogoj, ne pa kakšna varnost. Ker če bi iskala varnost, ki mi jo seveda moj dragi tudi nudi, bi bila odvisna od njega. Saj sem - zunanje. Notranje pa ne. Če mi neha nuditi finančno varnost, bom šla pač v službo, ljubila ga bom pa še zmeraj. Drugo se pa itak jaz bolj borim - sem bojevnik po naravi. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Samo sem tak tip, da tudi tistim, ki jih ne maram privoščim vse dobro. Dejansko upam, da jih bo nekoč kakšna Božja Luč razsvetlila in se bodo poboljšali. No, saj takih ni veliko. Še izraz "ne maram" ni pravi. Pač tistih, ki mene ne marajo se izogibam. Naj živijo po svoje, jaz pa bom po svoje. Različna valovna dolžina pač ...In želim jim mnogo ljubezni! Da jo bodo sposobni dajati!
|
|
|
|