Anonimen
|
Glede tasta in tašče - manj ju vidim, bolje. Ne, nisem eden tistih, ki me že malenkosti vržejo iz tira ob sami misli na njih. Gre za malo globje in kompleksne rane in odnose, katere do današnjega dne še nisem predelal. Nekatere stvari mi šele sedaj postajajo bolj jasne. Relacije so nikakve, sprva sem mislil, da je tašča super, taki vtis sem dobival, vendar medalja ima vedno dve strani. Krhat se je začelo ob prvem našem skupnem podvigu kjer so pokazali vso svojo netoleranco in potrebo po kontroli najinega (beri hčerinega) življenja, samo zato, ker še vedno smatrajo da sva preveč nezrela, neodgovorna. Prejšnji teden sva izvedela prelepo novico, še drugič bova postala starša. Reakcije njenih staršev, predvsem tasta, za taščo niti nisem siguren, pa tako zgrešena, da mi je bilo da pljunem na tla in nikoli več ne prestopim njihovega praga. Nobenega prijetnega, pozitivnega čustva do lastne hčere, nobenega objema, vzpodbude, NIŠTA!!! Le klasična tastova nergaška reakcija dvoma, o hčerini pravilni odločitvi! Vedno in znova ista pesem, noebene vzpodbude, lepe besede... Prazno, ljudje, prazno, kot da smo največji sovražniki in ne družina. Počasi postajam popolnoma razočaran nad tem in zgubljam željo po kakršnem koli stiku z njimi. Veste, ko od človeka, ki ti je najbližji pričakuješ nekaj, potem pa dobiš popolnoma drugačno reakcijo, spoznaš koliko ti je on blizu. Podobno se dogaja z mojim lastnim očetom. Potem ti ne preostane druga kot da takšne ljudi kolikor je le mogoče spraviš na margino svojega življenja. Če se na takšnega človeka ne moreš zanesti potem dalje od mene. Ne rabim te, da mi boš ti z vsemi svojimi frustracijami in idiotizmi solil pamet in se v svoji nemoči nadrkaval na meni. Odfukaj proč!!!
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 1.9.2006 6:23:09 >
|