Bejba
|
Ja, welcome to the club.
Tudi meni se je na začetku mešalo. Tudi sedaj pride kak dan, ko ne vem kako bom zmogla do večera.
Odkrito priznam, da sem imela na začetku prave more, če je mož rekel, da mora nekam it in sem morala biti sama z obema otrokoma. Sedaj sta stara 22 mesecev in 4 mesece. Nikakor se nisem mogla zorganizirat, čeprav se imam drugače za dokaj organizirano osebo.
Je bil pa tamali zelo zahteven, predvsem smo imeli problem z uspavanjem, kar mi je vzelo veliko časa čez dan.
Vendar se stanje izboljšuje. Sedaj me ni več strah biti sama z obema, je pa res da ne vem kaj bi sedaj brez naše babi (moje tašče), ki živi pod nami. Res je zlata. Uživa, če lahko pomaga pri otrocih in nikoli ji to ni v breme, čeprav se trudim, da sem tudi sama čimveč časa s tavečjim, da se ne čuti zapostavljenega.
Še vedno pa mi je v največjo pomoč mož, ki je po rojstvu najmlajšega prevzel tako rekoč vso skrb za tavečjega. Imam srečo, da dela do vsak dan le do dveh in je potem popoldne lahko z nami.
Tudi jaz se tolažim, da bo kmalu bolje. Ko je najhuje pomislim, da je verjetno to nazadnje, ko imamo tako majčkenega pri hiši (ne načrtujemo več otročkov) in, da bo vse prehitro minilo.
Vse pa je poplačano, ko vidim kako ta večji objema malega, ga lupčka in mu govori moj kika (tako kliče bratca Nika  ). Takrat se mi srček kar topi.
Ja, res sem srečna, čeprav je velikokrat zelo, zelo naporno.
Zdrži, verjemi da bo kmalu bolje.
LP; Bejba
_____________________________
Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
