tejč
|
Lex, ja, poglej, pa res! Toliko zapletov sem imela v zadnji dneh, niti nisem vedela, kam bom Ajšo dala, pa norice, vročina, mož polno zaposlen s službo...Zdaj pa kar naenkrat nekakšna svetla luč, klic v sili. Upam, da se res vse izteče po načrtih kar lepo čez vikend, pa naj ga očka veselo zažurira čez vikend, pol pa da je mir pri hiši! Ampak, čeprav se sliši zguljeno, jaz priznam, da sem vas (RR) res rabila. Še bolj kot v prvi nosečnosti. Se mi zdi, da ste bile nekakšen dnevnik, evalvacija. Prav luštno se je bilo vsak dan zapoditi v tipkovnico...Pa saj se še ne poslavljam, samo... Ne vem, kaj mi je. KAr razmišljam, kaj vse moram postoriti, kam kaj zapisati, še po rožo za varuško-mimogrede; ona pa praznuje v nedeljo!, sladko presenečenje za brata, ki bo v soboto na Dolenjskem čuval Ajšo. Pa...kaj pa vem, kaj še... Klicala sem petro a, da sem jo obvestila o morebitnem porodu...Ona in pridna Tjaška sta kul, vse ok, zdravi in zadovoljni... Punce...pa saj ne morem verjet! Še en dan,-upam!, pa vidim našo štručko! KAkšna bo? Po očku, mamici? Lepa svetla/temna koža?? Oči? Mirna in zaspana? Glasna? ... KAr vidim tiste nežne mlade očke...Joj, upam, da bo zdrava! Za trenutek me je navdal tisti majski občutek iz leta 2005, ko sem porodila svojo taprvo pikapolonco. KAko je bilo lepo, ne da se opisat. Čeprav svinjsko bolijo popadki-kdor reče, da ni res, laže-tako nepopisno fajn se počutiš, ko gledaš v tisto bibo in ne moreš verjeti, da je TVOJA, da bo živela s tabo, da ti bo čez par let že po glavi skakala, izsiljevala...TAkrat ne moreš verjeti. /In kasneje tudi ne! In potem sem mislila, da bo pri drugi drugače, da bom že vse vedela, da me ne more nič presenetiti, da...že vse vem... In v tem trenutku se zavem, da sem spet na začetku. KAko je to lepo! Res, rojstvo otroka je res ena velika prelomnica v življenju...
|