|
Sita -> RE: Brez prijateljic? (8.8.2006 7:59:10)
|
Ojla, prijatelji z RR-ja,
vrnila sem se z morja, kjer sem preživljala čudovitih 5 tednov. Tukaj, doma, se sedaj kar malo čudno počutim, kajti tam sem se povsem udomačila.
Ta obmorski kraj je postal moj drugi dom. In navadila sem se na ljudi, ki so tam čez vse poletje. Pa smo pri prijateljih.
Jaz osebno nisem preveč družaben človek, velikih družb se pravzaprav izogibam. Ne ogovarjam ljudi okrog sebe, vendar če kdo ogovori mene, ponavadi zelo hitro navežem stik s tisto osebo in se zbližam. Potem pa vidim o čem se lahko pogovarjam, ali samo o površinskih, vsakdanjih rečeh ali lahko zabredemo celo v duhovne vode. Ne jaz ne mož nimava nikoli velike druščine okrog sebe, imava pa nekaj čudovitih iskrenih prijateljev in čeprav si ne hodimo veliko na obiske se, ko se srečamo, zmeraj zelo razvselimo drug drugega. Tako so me obiskali na morju, včasih midva obiščeva njih, predvsem pa radi skupaj kam gremo. Samo časa ni dosti, je pa zato toliko lepše, ko končno pridemo skupaj, na internetni in telefonski liniji sem pa tako zmeraj z njimi. Vsak ima svoje življenje in živimo v različnih krajih, čeprav imam eno čudovito prijateljico v svojem kraju. Ona je žena moževega najboljšega prijatelja že iz otroštva, zato smo si čisto domači in se nanju lahko zmeraj zanesem.
Draga Kira, ko sem bila tudi jaz sama v tem tujem kraju (sem sem se preselila iz Ljubljane, tu pa je mali kraj 120 km oddaljen iz Lj), sem šla z malima otrokoma kaj ven in takoj srečala druge mamice in že smo začele čvekati o otrocih in se tako spoznale. Niso mi postale prijateljice, vendar dobre kolegice in smo se potem vedno razveselile, ko smo se znova srečevale. Seveda sem zmeraj hodila s knjigami naokoli, pa vendar se je zmeraj našla katera, ki je načela pogovor. Nek kratek čas smo živeli zraven neke cerkve, na cerkvenem dvorišču, tako rekoč. Ko sem šla ven z otroci, se je tam sprehajal župnik, ki je bil že v penziji, jaz pa sem brala Bhagavadgito (indijsko sveto pismo), pa sva takoj udarila debato o različnih verstvih in kulturah in duhovnosti nasploh. Takole je: ljudi lahko spoznavamo sproti, le odprt je treba biti in jim prisluhniti. In potem je dobro vzdrževati stike. Seveda odvisno od tega, koliko nam določen človek pomeni. Sama imam najboljšo prijateljico že iz ranega otroštva. Čeprav živi v Lj, sva na vezi preko e-pošte in telefona.
Pa tudi na sosedo se lahko zanesem, ki ji zmeraj, ko kam gremo, lahko prepustim skrb za naše hišne ljubljenčke in rože. Sicer si ne hodiva na obiske, ko pa jo rabim, mi zmeraj naredi uslugo, jaz pa prav tako njej. Pogovarjava se pa največkrat kar na stopnicah, preden vstopim v stanovanje.
|
|
|
|