Azzurra
|
Ojla! Me je Kapestanta okrcala na onem drugem forumu, da sem vas pozabila Nisem, sej me je sram priznat, ma vas nisem našla, in ker je moj pc tako počasen, se nisem niti lotila raziskovat. Zdaj pa me je prešinilo, da bi lahko v njen profil pogledala...in evo vas!! Na hitrco: rodila sem 10 dni po roku, pa še to je bil sprožen porod. Mojemu Liamu se ni dosti mudilo. Tako sem v ponedeljek 10. julija dobila svečko in čakala...in popoldne se je začelo. Sprva sem mislila, da ni to to, ko me je prvič špiknilo, no, ko so potem začeli šopat popadki, mi je bilo hitro jasno, da popadke pa res prepoznaš! Ob 22. uri smo bili na ctg, sledilo je britje in klistir, ob 23. uri smo bili v porodni, prišel je anesteziolog in mi vstavil kateter za EA, ki je prijela takoj. Sledilo je nekaj zelo prijetnih ur, lepo sem se odpirala, ctg je zaznaval močne popadke, ki sem jih jaz čutila kot pritisk navzdol, otrokov ctg je bil skozi normalen, potem smo začeli potiskat, takrat so mi EA odklopili, vendar popadki niso prav nič boleli. Ker je bil Liam previsoko, so mi morali malo pomagat in sicer tako, da so zdravnica, ena sestra in anesteziolog ožemali moj trebuh kot da ožemajo limono in sama sem potiskala kot nora in nato se je začela kazat Liamova glavica in še dvakrat smo potisnili in fant se je rodil. Bogi je imel popkovnico ovito okoli vratu in spiralno okoli nogice, seveda ga je to vleklo nazaj...pa zaradi tega ni bil nikoli nič v krizi, takoj je zajokal in skratka za naju je bil v istem trenutku perfekten! Po porodu sem bila pa kar boga, bila sem šivana in od takega silnega potiskanja, sem imela, oprostite, celo rit podpluto. In precej sem bila utrujena, ker ene par noči sploh nisem več spala. Ker je bila v porodnišnici Postojna taka gužva, sem ostala v porodni sobi, kamor so mi prinesli zajtrk in kosilo (!!!) do 13. ure, čeprav sem rodila ob 4:10, ko so odpustili nekaj mamic, smo ostale dobile postelje Tako sva se nato z Liamom spoznavala in ckrljala v porodnišnici naslednjih 6 dni (smo ostali malo dlje, ker je bil malce rumen, se pa je bilirubin na srečo znižal in mu ni bilo potreba pod lučko). Ko sva prišla domov je bila pa cela katastrofa okoli dojenja, ker nisem imela dovolj mleka. Že v porodnišnici je slabo kazalo, saj ni bilo niti navala. Dobila sem Tametil tablete, pa tudi nič. Mene je skoraj zlomilo, sekirala sem se in jokala, kar je bilo seveda še slabše. Potem smo kupili škatlo Aptamila in mu začeli dodajat. Počasi počasi je mleko le prišlo (da vam ne govorim, kaj sem delala, jedla in pila...je ni stvari, ki je nebi poskusila), vendar ga ni povsem dovolj, tako da dojim in dodajam. Zdaj sem se že malo sprijaznila, na koncu koncev vidim, da nisem edina, prej pa sem se obsojala kot nora. No, kljub vsemu je Liam v enem mesecu zrastel 10 cm in je velik 62 cm, dobil pa je dober 1,5 kg in ima 5100 g. Ni treba posebej poudarjat, da me boli hrbet, ne? Je ful priden, dobrovoljček je, spi in pridno je, joka kadar je lačen, ponoči se zbudi enkrat za se podojit in če je treba še stekleničko, čez dan pa ne spi dosti. Uživa v avtu in vozičku, tako da že kar dosti šibamo po Obali ko nam vreme dopušča. Evo, na dolgo in široko malo o nas...zdaj ko vem, kje ste, se še oglasim.
_____________________________
11. 7. 2006, od 4:10 nam dobro družbo dela fantek Liam. 21. 2. 2008, ob 15:08 smo dobili punčko, ime ji je Daša. 7.7.2009, Milano...Bono&Co.
|