Mandek
|
IZVIRNO SPOROČILO: Acjom1 Heja! No, pa nam je le uspelo, vse oktobrke smo dobile svoje lumpije! Našega Klemna zadnje dni skoz zvija. Še ko se dojiva se kar vmes začne grozno jokat in potem spet rabimo pol ure, da se malo pomiri in lahko naprej je. Joj, je res kar naporno, bi bilo ful lažje, če bi vsaj moja mami bila kje v bližini, tako so pa naši na Ptuju, jaz pa v Ljubljani. Sem misla, da mi bo "bodoča tašča" kaj več pomagala, pol pa pride sem, pa sedi in se pusti, da še njo poleg pedenamo, kot da nimamo že z dojenčkom dovolj dela. Bi bila dosti rajši, če je sploh ne bi bilo sem. Jolly - prav težko mi je, ko preberem, kakšna je šele situacija pri vas. Moram rečt, da te tudi jaz občudujem kako to zdržiš. Upam, da se bo čim prej vsaj malo umirilo... Nič, grem jaz prevzet tamalega, zdaj je bil malo pri atiju. Joj, kar groza me je, ko pomislim kdaj bo šele spet zaspal, pa kako dolgo bo nocoj še trajalo to jokanje. Jaz ne vem, a se vaši dojenčki tudi tako na ves glas derejo in to več ur skupaj in se jih ne da na noben način umiriti? Jaz res ne vem, kaj naj mu v taki situaciji delam. Je sit, previt, v naročju, pa se še skoz dere. Sem probala masažo trebuščka, pa toplo pleničko na trebušček... V glavnem nobena stvar nič ne pomaga. Malenkost se umiri, če ga zibam, pa še to za kratek čas. Zdaj pa res grem... Lahko noč Acjom1, včasih se mi zdi, da sva jaz in ti ena in ista oseba... Drugače pa...pozdravljene na novi temi-rečem lahko le hvala bogu, da smo dale to skozi Za hip sem pokukala sem, naša žabonka spi, nocoj je bila sicer pridna, ampak tile krčki in napenjanje je postalo ubitačno. Revčica samo joče, mi2 pa sploh ne veva kaj naj. Poskusila sva že vse mogoče, na zadnje pripelje tako daleč, da se sprašujem zakaj sem tako obupna mama, da ne znam pomagati lastnemu otroku...Evo ga, malčica spet joče, jo grem pogledat. Se beremo. Pozdravček
_____________________________
Bistvo je očem skrito. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. (Mali princ)
|