picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nalin IZVIRNO SPOROČILO: Metuljček Cekinček Veliko vas zagovarja vzgojo "po občutku", ker je vsak otrok edinstven in tako naprej. Menim, da je vzgoja "po občutku" lahko marsikdaj varljiva, saj so globoko v nas lahko zakoreninjeni vzorci vzgoje, ki smo jih pobrali od naših staršev. Če želimo svoje otroke vzgajati drugače kot so nas naši starši, moramo poiskati alternativo. In če sem takrat, ko sem kupovala voziček za dojenčka, želela pridobiti čimveč informacij o različnih vozičkih, zakaj je potem tako narobe, da nekdo želi v različnih vzgojnih knjigah pridobiti čimveč informacij o tem, na kakšne načine lahko vzgaja svojega otroka. oprosti ampak mislim, da je še najboljša metoda občutek starša, ki svojega otroka dovolj senzorzno zaznava, da ve kako bo otrok na določeno situacijo reagiral. Otroke moramo naučiti živeti, postavimo jim pravila, katerih se tudi sami držimo. Otroci so odraz nas samih. No sicer pa če želimo vzgajati otroke drugače kot so nas naši starši, potem bomo delali nasprotno kot našis tarši, a ne? Za "pravilno" vzgojo ni recepta, ker pravilna vzgoja ne obstaja. Pravzaprav vzgoja sploh ne obstaja, ampak to je že druga tema. Tukaj se strinjam z Metuljčkom Cekinčkom. No...v bistvu tudi s tabo do določene mere... Kaj pa pomeni dovolj senzorno zaznavanje? In kako vemo, da otroka dovolj dobro senzorno zaznavamo? Ali se pri tem lahko zmotimo (pa če smo še tako prepričani vase)? Tudi se ne morem strinjat s tem, da če hočemo vzgajat otroke drugače, kot so to delali naši starši, potem jih bomo pač vzgajali nasprotno...Velikokrat zna bit po moje to zelo škodljivo. Primer: Starši so nas tepli, mi pa delamo ravno nasprotno (torej po sovjem občutku) in otroku sploh ne znamo oz, si ne upamo postavit meje. Itd. Zame drugače ne pomeni nasprotno. Pomeni drugače. In alternativ je ogormno. Ne samo ena. In tukaj se rahlo zaplete... Jst verjamem v vzgojo po občutku samo takrat, ko je straš dovolj osebnostno razvit in zrel (kar zame ne pomeni samo to, da nima večjih osebnih težav (torej je nek povprečen človek), ampak mu je jasno še marsikaj drugega). Potem nekako še sprejmem, da se tak starš v kritičnih (in malo manj kritičnih) situacijah zna dobro ravnat po sovjem občutku. Glede na to, da imamo po mojem mnenju več ali manj vsi več kot dovolj stvari za predelat še iz časa našega otroštva (kar zame spet ne pomeni samo ekstremnih stvari, ampak tudi mnogo bolj subtilne, ki se jih velikokrat sploh ne zavedamo), se mi zdi od ljudi, ki kar vsepovprek govorijo o vzgoji po občutku, vse skupaj že malo samovšečno oz. preveč vase zaverovano (češ, ne rabim nikogar drugega, razen svojih (pravih) občutkov in svoje zdrave kmečke pameti. Taki ljudje ali res veliko delajo na sebi ali pa jim je (po moje je tole bolj pogosto) preveč boleče spoznanje, da niso vsemogočni in vsevedi... oz., da imajo težave, ki bi jih bilo treba rešit pri sebi (in bi jih bili zaradi branja kake knjige prisiljeni začet reševat) Imaš še ti kako idejo? Torej se absolutno strinjam s tabo, da so otroci odraz nas samih. Je pa seveda res tudi to, da vse delat po knjigah oz. preveč se ravnat po knjigah je spet zgrešeno. To pa spet pomeni, da nič oz. premalo zaupaš svojim občutkom. Kar pa spet ni dobro. Po moje je najbolje vsakega malo. Sploh pa , če čutiš, da ti stvari ali uhajajo iz rok, ali čutiš, da ne razumeš svojega otroka...ali pa pač čutiš, da v določenih situacijah zmrzneš... Sicer sem pa tut enkrat že napisala: kaka je razlika med branjem knjige, foruma ali pa pač gledanjem kake oddaje na to temo?
|