picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana IZVIRNO SPOROČILO: picola1 Je pa seveda res tudi to, da vse delat po knjigah oz. preveč se ravnat po knjigah je spet zgrešeno. To pa spet pomeni, da nič oz. premalo zaupaš svojim občutkom. Kar pa spet ni dobro. Po moje je najbolje vsakega malo. Sploh pa , če čutiš, da ti stvari ali uhajajo iz rok, ali čutiš, da ne razumeš svojega otroka...ali pa pač čutiš, da v določenih situacijah zmrzneš... Sicer sem pa tut enkrat že napisala: kaka je razlika med branjem knjige, foruma ali pa pač gledanjem kake oddaje na to temo? Bom povedala jaz iz svojega vidika zakaj nisem prebrala NOBENE knjige o vzgoji......še na forum o vzgoji sem začela "prihajati" šele sedaj, ko je hči stara skoraj dve leti in pol..... Ne bom trdila, da svojim občutkom 100 % zaupam.....zdaj jim že precej bolj kot sem jim pred letom ali dvema......ker pač vidim na otroku, da je vzgoja in ukvarjanje z otrokom kot sva z možem ubrala rodilo določene sadove......začelo se je pa z dojenjem.....tam sem se prvič zanesla na lasten občutek, da sem po enem mesecu prenehala, ker pač ni bilo zadosti mleka, ker sem menila, da otroku živčna mati in oče dva meseca škodita mnogo bolj kot adaptiranego mleko......nadaljevalo se je pa s plazenjem.....oz. preskokom te faze pri moji hčeri.....takrat sem se še znana zasekirati, ko sem poslušala strokovnjake na RR, kako je to bistvenega pomena za otrokov razvoj in kolegice, ki so mi govorile, da so se pa one mesec dni vsak dan plazile z otrokom, ki je sicer jokal ob tem, ampak vsi pravijo, da se otrok mora plaziti in naj pač joče, še na fizioterapijo so me podile......na srečo imam odlično pediatrinjo, ki mi je rekla, da se eni otroci pač ne plazijo in da se otrok čudovito razvija kljub temu...... In od takrat se nanašam na lastne občutke......sigurno sem ga že kje kiksnila in verjetno še kdaj bom, važno pa je, vsaj zame, da pred otrokom nisem pod pritiskom in ga ne gledam zgolj z ocenjujočimi očmi, če je zadovoljil vsem pravilom v tej in tej knjigi o vzgoji.....ker to zna pa biti res mučno in postavi pod pritisk starša in otroka....potem pa se govori, da je vzgoja otrok izredno naporna in da staršem izpije vso energijo..... včasih se mi zdi, da je dobro pustiti prostor tudi malo spontanosti....še posebno takrat, ko otrok še ni pod vplivom institucij kot so vrtec in šola...... Hvala za razlago. Veš kaj mi je včasih zanimivo...Da se strinjam z nekom, istočasno pa se strinjam tudi s sabo... In ostajam pri tem, kar mislim, istočasno pa prikimavam-v tem primeru tebi... Se strinjam z vsem, kar si napisala...In tut sem nazadnje napisala, da je fajn, če se človek zanaša nase (tut samozavest si s tem krepiš, če poslušaš sebe in na koncu ugotoviš, da si naredil ok)...včasih pa je fajn slišat še kako mnenje, sploh pa pri kakšnih pomembnih stvareh... Drugače pa ja, se strinjam tudi s tem, da v bistvu starš mora delati tudi napake. Z njimi ni v osnovi nič narobe. Če le niso prehude in predolgo trajajoče, ker tako zaznamujejo otroka lahko za celo življenje. Pa še to gledano iz pozitivne strani, včasih prinese na koncu koncev tudi kaj dobrega: si pač kot odrasel lahko potem zaradi tega bolj pravičen, tenkočuten, znaš pomagat človeku v stiski, itd. (lahko pa seveda useka v kontra, to pa spet ni fajn)
|