#mravljica#
|
Tudi mi si želimo še enega, pa se en dan tehtnica prevaga v eno, drug dan v drugo stran Prvi je star 3 leta, drugi 9 mesecev. Najraje bi imela še enega kar takoj, sama si želim, da bi bili vsi trije čimbolj skupaj. Ko bo imel drugi kake tri leta ne bi imela nobenega več. Takrat je otrok že toliko samostojen in povsod lahko greš z njim, da si prav ne želim, da bi šele takrat še enkrat dala skoz plenice, pa nočno nespanje in podobno. Zato bi rada sedaj kar ''uštukala''. Pa tudi oba sta bila prve tri mesece zeeeeeeeeelo naporna in smo viseli le doma, ker je bilo toliko joka. In najlažje bi še enkrat visela doma sedaj ko so vsi majhni Ker sem že izgubila upanje, da bomo mi kdaj imeli takega, ki bi samo spal in jedel. To nam ni usojeno Po drugi strani me skrbi služba. Imam jo sicer za nedoločen čas, ampak moja menjava trenutno je bolj tako tako in komaj čakajo, da pridem nazaj. Letos bomo začeli tudi zidati hišo in bom veliko sama z obema, pa si mislim, da bi s tremi bilo kar težko. Živimo na svojem, malo bi sicer pomagala moja mami, prav veliko pa ne. Na taščo ne morem računat. Veliko je vprašajev, kako se bo razpletalo bomo videli. Sva brez zaščite, če rata rata Sem bila sigurna, da bo že ta mesec kaj, ker sva v pravih dnevih pa ni bilo nič. Tako da tako plodna pa očitno nisva Pa to oklevanje mi gre prav na živce, danes bi, jutri ne bi, mož pravi naj že rata, potem bo treba plavati in bo konec vprašajev Imam pa res občutek, da nam v družinici še nekdo manjka in vem, da mi bo vedno žal, če bomo ostali le pri dveh. Kako ste se ostale spopadle s podobnimi dvomi?
|