Polona31
|
Oj! Kot da bi opisovala rejenca ki že od najnežnejših otroških dni živi pri nas. Vedno je bil tih, vase zaprt, ni imel prijateljev. Nikoli ga ni bilo mogoče pripraviti da bi šel ven, še če smo šli kot družina, ga je bilo treba prepričevati. Nikoli se mu ni dalo. Pred petimi leti (star je bil 21 let) je pa njegovo čudno obnašanje doseglo vrhunec. Enako kot pri tvojem bratu, si je začel domišljati da ljudje okrog njega govorijo o njemu, da ga ogovarjajo, da ga avti ki se vozijo za njim zasledujejo, da ga hočejo kolegi na faksu ubiti (vpisan je bil na višjo šolo, ki je pa zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni končal), da smo se vsi zarotili proti njemu. Imel je tudi izpade ljubusumja na mojega takratnega fanta. Bilo je GROZLJIVO. Moja mama in njegova biološka mama, sta ga nekako z zvijačo pripravili (odpeljali) k psihiatru. Dobil je zdravila, mislim da se jim reče Zoltof, nisem pa prepričana. Prav tako kot tvoj brat je po njih samo spal, spal, spal... Kot da bi bil omamljen, skoraj tako kot da bi bil nezavsten. Zato smo gaq peljali nujno k nevrologu, ker smo mislili da je kaj narobe z delovanjem možganov, vendar so bili vsi izvidi OK. Psihiatrinja je dejala da ne smemo pustiti da bi bil sam, da mora vedno nekaj delati, da se zamoti. Sedaj je od tega že skoraj pet le, fant je star 26, nima punce, ker sploh nima interesa, da bi iskal, nima službe, ker ko dela sem vsak čas zamisli in ga je treba kar naprej opominjati, v službi je pa treba delati, brez da bi te vsak čas nekdo ˝budil˝. Tako da je včasih prav težko. Lahko pa si kaj več napiševa zasebno. LP! Polona-
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
