Anonimen
|
Sem v 32 tednu nosečnosti in sem ostala sama, brez podpore partnerja. Ta teden bi morala iti na materinsko šolo, zdaj je pa prišlo do situacije po kateri sva šla narazen. Zaradi tega, kar se je zgodilo mislim da ne morem računati na njegovo podporo pri otroku, ne denarno, kaj šele emocionalno. Govorim si, da je bolje zame in za otročka, da se je zgodilo kakor se je, da se je zgodilo zdaj in ne kasneje, ko bi se otrok že rodil in dojemal situacijo in da nama bo bolje, če bova z otročkom sama. Ker pač to kar se je zgodilo ni ok, ne zame ne za otročka. In, da sem bila dobra, da sem lahko dovolj dolgo to prenašala. Sem se slepila, da se bo spremenil, zdaj ko bova dobila otroka - trapa neumna, ampak očitno mu ne pomeniva toliko.... Vseeno sem pa v totalnem razsulu in ne vem, kako naj se spravim k sebi. Vem, da zaradi otročka ni dobro, da se tako počutim, kot se počutim, ampak si ne morem pomagati.
Še prejšnji teden sem se veselila in z navdušenjem urejala otroško sobico, danes se že cel dan jokam in me je strah, kaj bo. Mislim, da sem se celo nosečnost slepila s tem in mu verjela, da bo vse drugače, ko bova dobila otročka. Nisem ga zmogla zapustiti, čeprav sem že dolgo razmišljala, ker ga imam še vedno rada. Ampak po tem, kar se je zgodilo, ne morem več ostati z njim, saj vem, da bi ogrozila sebe in otroka, če bi vztrajala v tej situaciji. Kako naj vztrajam pri svoji odločitvi, da greva narazen, ker vem, da je to edino pravilno. Kje naj dobim moč, da se poberem in znova začnem živeti? Vem, da sem drugače dovolj močna, da sama poskrbim za svojega otročka, saj ga imam neizmerno rada in si ga želim. Ampak trenutno se mi zdi, da tega ne zmorem. Počutim se namreč tako zelo šibko in nemočno. Sem zbegana in sploh ne vem, na koga naj se obrnem... 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
