kaj zdaj.... (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Nosečnost in porod



Sporočilo

Anonimen -> kaj zdaj.... (13.6.2011 18:19:27)

Sem v 32 tednu nosečnosti in sem ostala sama, brez podpore partnerja. Ta teden bi morala iti na materinsko šolo, zdaj je pa prišlo do situacije po kateri sva šla narazen. Zaradi tega, kar se je zgodilo mislim da ne morem računati na njegovo podporo pri otroku, ne denarno, kaj šele emocionalno. Govorim si, da je bolje zame in za otročka, da se je zgodilo kakor se je, da se je zgodilo zdaj in ne kasneje, ko bi se otrok že rodil in dojemal situacijo in da nama bo bolje, če bova z otročkom sama. Ker pač to kar se je zgodilo ni ok, ne zame ne za otročka. In, da sem bila dobra, da sem lahko dovolj dolgo to prenašala. Sem se slepila, da se bo spremenil, zdaj ko bova dobila otroka - trapa neumna, ampak očitno mu ne pomeniva toliko.... Vseeno sem pa v totalnem razsulu in ne vem, kako naj se spravim k sebi. Vem, da zaradi otročka ni dobro, da se tako počutim, kot se počutim, ampak si ne morem pomagati.
Še prejšnji teden sem se veselila in z navdušenjem urejala otroško sobico, danes se že cel dan jokam in me je strah, kaj bo. Mislim, da sem se celo nosečnost slepila s tem in mu verjela, da bo vse drugače, ko bova dobila otročka. Nisem ga zmogla zapustiti, čeprav sem že dolgo razmišljala, ker ga imam še vedno rada. Ampak po tem, kar se je zgodilo, ne morem več ostati z njim, saj vem, da bi ogrozila sebe in otroka, če bi vztrajala v tej situaciji. Kako naj vztrajam pri svoji odločitvi, da greva narazen, ker vem, da je to edino pravilno. Kje naj dobim moč, da se poberem in znova začnem živeti? Vem, da sem drugače dovolj močna, da sama poskrbim za svojega otročka, saj ga imam neizmerno rada in si ga želim. Ampak trenutno se mi zdi, da tega ne zmorem. Počutim se namreč tako zelo šibko in nemočno. Sem zbegana in sploh ne vem, na koga naj se obrnem... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]



ajataja -> RE: kaj zdaj.... (13.6.2011 18:32:57)

absolutno je na začetku grozno hudo,ampak če veš da je zate in otroka tako bolje potem pri tem tudi vztrajaj in bodi močna,si proti koncu nosečnosti in sigurno ti bo lažje ko boš imela otročka ki ti bo zapolnil praznino ki jo sedaj čutiš.Vse bo še dobro ,verjemi, sem bila na robu obupa ,ko sem se sama sebi smilila in bi najraje kar umrla ker brez Njega ne bom mogla živet,ampak pozabiš in zdaj se še samo smejim za nazaj in rečem vse je za nekaj dobro,ker mi je zdaj za 100% bolje  z drugim .Kaj drugega ti enostavno ne morem rečt,kot pa res samo to,da pozabiš prej kot bi si lahko v najboljših sanjah samo upal sanjati[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]



pelin -> RE: kaj zdaj.... (13.6.2011 18:50:02)

Hudo mi je zate...prav nič čudnega ni, da se zdiš sama sebi čisto nemočna...Biti tako visoko noseč, pa povrhu imeti še težave s partnerjem...gotovo ni mačji kašelj...Iz lasnih izkušenj ti ne vem svetovati ( lahko bi rekla na srečo), vendar pa si v takšni situaciji, ki danes ni nič nenavadna...dal mi je za misliti tisti stavek v katerem praviš, da boš s tem,če ostaneš ogrozila sebe in otroka...Če to veš že zdaj, je bolje da se skušaš rešiti iz tega razmerja danes, ko si še sama, kot pa jutri s štručko v rokah...Znanka je imela podobno situacijo kot očitno ti...Še v osmem mesecu je prišla k meni s podplutim očesom...jaz sem bila čisto zgrožena...ona pa je verjela, da bo po rojstvu otroka drugače...Žal  se je uštela...Peti dan po prihodu iz porodnišnice je bil dragi ves v rožcah od trave in alkohola, tako da jima je fino razbil kuhinjo, ona pa je z desetdnevno hčerkico v rokah in v copatah sredi noči pribežala domov k svojim...Še danes ne morem verjet...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]



Sonček in poletje -> RE: kaj zdaj.... (13.6.2011 20:37:43)

pelin - rečem lahko samo OMG, kje se najdejo take REVE, da se takole spravljajo na mamico z novorojenčkom.

Draga anonimna. Mogoče se ti zdaj res zdi, da je hudo. Ampak boš vidla, ko imaš 1x otročička v rokah, je samo še otročiček pomemben. Če vama ne gre je najbolje, da to sprejmeš in greš naprej. In moški se ne spremenijo zaradi otroka, na to računat je BZ. Jaz ti želim vse najbolje. Pojdi v družbo, da boš pozabila na bivšega. Izkoristi zadnje tedne nosečnosti, božaj trebušček in daj svojo ljubzen otroku.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.6.2011 20:42:56)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



november2010 -> RE: kaj zdaj.... (13.6.2011 21:13:48)

Na začetku je težko, ampak verjemi, vsaka stvar se zgodi z razlogom, tudi pri tebi se je. Tudi jaz sem v nosečnosti ostala sama, takrat je seveda bilo hudo, a vsak dan je bilo bolje. Še posebe ko se rodi mali sonček pa sploh. Danes sem poročena, imam super možka, imamo še enega dojenčka, mož in prvi sin se imata ful rada... hočem rečt - vse se prej ali slej obrne na bolje.



Anonimen -> RE: kaj zdaj.... (13.6.2011 22:37:18)

Najlepša vam hvala vsem za spodbudne besede. Trenutno sem še precej na tleh in mislim, da bom morala kar večkrat prebrat kaj ste napisale. Upam, da je res, da se je tole zgodilo z razlogom in da tudi mene in mojo sončico nekje čaka nekdo, ki naju bo nekoč imel rad in se bo z nama veselil, ker vem, da si moja mala pikica zasluži samo najlepše. Čeprav si trenutno to zelo težko predstavljam. Upam, da res čim prej mine obdobje, ko je hudo in težko, ter da bom kmalu zopet zadihala, se pobrala in zaživela na novo, skupaj z mojo malo sončico.



jutranja rosa -> RE: kaj zdaj.... (16.6.2011 9:26:36)

Uf, kar solze so mi spolzele po licih....
Moški se ne bo nikoli spremenil ne zaradi tebe, ne zaradi otroka. Zato le pogumno, poslušaj sebe, saj imamo nosečnice še posebej dobro intuicijo. Poišči pomoč pri družini, prijateljih in bodi pogumna. Če si se tako odločila, ga ne spuščaj več k sebi, ne poslušaj njegovih izsiljevanj, jokanj,... in uživaj zadnje tedne nosečnosti.



Anonimen -> RE: kaj zdaj.... (16.6.2011 9:52:22)

Jokam s tabo, kot sem jokala pred šestimi leti, ko sem mesec dni pred porodom ostala sama in moj otrok je ostal brez očeta. Grozno je, ker si prve tedne želiš, da bi kdo zapolnil praznino pa čeprav z vpitjem in kletvicami, po nekaj tednih pa začneš ceniti svobodo, mir in tišino.

Mala je imela dve leti, ko sem spoznala mojega moža in še tisočkrat bi dala skos tiste prve osamljene dneve za srečo, ki jo doživljam zdaj.

Na svetu so ljudje, ki te znajo spoštovati, ceniti, ti pomagati. In takim pusti blizu. Tistim, ki so te že kdaj prizadeli pa niti vrat ne odpri.



pasijonka -> RE: kaj zdaj.... (16.6.2011 17:09:13)

Ne morem si predstavljati, čez kaj greš. Lahko ti le želim vso srečo.
Morda ti lahko pomagajo tukaj: http://zavod-tamala.si/wp/ Nudijo brezplačno podporo (tako psihično kot čisto konkretno po rojstvu otroka), pa tudi sicer so zelo fajn.
Drži se!



Anonimen -> RE: kaj zdaj.... (16.6.2011 23:05:23)

jaz sem v 34 t in vedno bolj razmišljam o tem, da ga naženem; pričakujem 2 otroka, prvi je star 3l in v vzgoji dela take bedastoče, da se mi kravžla vsak dan, za vsak nasvet pa skoči v bran in v napad; se mi zdi, da bom počila, če ga bom še dolgo prenašala, poleg tega ga pa še finančno podpiram, ker je brez službe...in kljub temu mu moram skoraj s prstom kazati, kaj je za poštimat doma

ne vem, kaj je s temi moškimi danes, so večinoma čisto izrojeni



ronja -> RE: kaj zdaj.... (16.6.2011 23:21:57)

Če ti je kaj naredil zdaj, ko si noseča, potem res pozabi, da bi se kdaj spremenil. Ne razmišljaj o odhodu nazaj, ker ne bo boljše in ker ne boš imela nobene pomoči, če se boš ves čas bala, da se mu spet strga. POleg tega so novorojenčki navadno kar naporni in smo starši takrat z živci bolj na koncu, tako da to ni ravno fajn okolje za met enega psihota zraven. Boljše nikogar kot pa enega, ki lahko še kako bedarijo naredi (recimo da v besu strese otroka - to ga lahko namreč ubije!)... Kadar boš v dvomu, se spomni na to, da se lahko znese nad otrokom in da ga ne boš mogla ustavit. Tako da če veš, da je to zate in za otroka boljše, potem samo pojdi naprej!

Sicer pa: niso vsi moški barabe, zelo velika večina jih ni! Večina jih ima rada svoje otroke in mame teh otrok. Zakaj ne bi ti našla enega od te večine? Samo če boš iskala spet takega, boš našla spet takega. Ko se umiriš, rodiš in preživiš prve mesece, ki so res naporni, takrat lahko začneš razmišljat, kaj te je tako pritegnilo na tem človeku, zakaj si se odločila zanj... da ne ponavljaš iste napake.



Anonimen -> RE: kaj zdaj.... (21.6.2011 9:50:32)

Se vam oglašam, zdaj ko sem spet uspela priti do interneta. Prebrala sem vaše odgovore in priznam, da mi je težko. Sicer se s partnerjem od takrat, ko sem odšla nisva videla, se pa občasno slišiva po telefonu in takrat mi obljublja vse sorte. Kako bo najboljši partner in oče, kako se bo spremenil, kako ni bil on kriv, da se je zgodilo to kar se je... itd... čeprav se trenutno sprašujem ali je vsaj kaj resnice v njegovih besedah. Čeprav trenutno vztrajam na tem, da potrebujem vsaj dolgo pavzo, toliko, da se pomirim in uredim misli, po kateri bom pač videla kako naprej. Vsaj spoštuje to in mi ne teži, da bi bila spet nazaj skupaj, obljublja pa, da bo naredil vse, da se v tem času spremeni. Ker pa želi obdržati odnos z otrokom, bom vseeno morala najti način, kako bova kljub vsemu na nek način lahko skupaj funkcionirala, čeprav ne kot partnerja. Problem med nama ni bil v nasilju, do mene ni bil nikoli nasilen, prej ljubeč, zaradi česar mi je vse skupaj še težje. Ampak njegov način življenja z vsemi njegovimi problemi zraven,  je trenutno pač tak, da ni primeren za otroka in za mene. Je pa težko. Včasih se zvečer počutim tako prazno in potem pokliče in sem vesela, čeprav naslednji dan si pa zopet zatrjujem, da pač ne bom popustila. Dobro je vsaj to, da se ne vidiva. Upam, da sčasoma res postane lažje. Trenutno se poskušam zamotiti na vse sorte načine, vsaj toliko, da preživim še ta čas do poroda. Potem si mislim, da bo lažje. Bom imela polne roke dela z mojo malo in ne bom imela ne časa ne energije misliti na še kaj drugega....
Vsem hvala za spodbudne in lepe besede.  



Stran: [1]