 |
izkušnje na otroškem oddelku v KC, LJ
13.5.2007 18:39:57
|
|
|
|
atteya
|
Moram se malo skašljat in napisat svoje videnje in izkušnje o oddelku otroške kirurgije v Kliničnem centru v LJ.
Z malčkom sva bila pred kratkim tam (hvala bogu ni bilo nič hujšega), ne bom pisala zaradi česa, ker ni pomembno in doživela sem kar nekaj šokov in ugotovila kakšno stvar.
In sicer prvi šok je bil obnašanje medicinskih sester do staršev in do otrok, ki so tam.  Lahko bi mirne duše rekla, da niso čisto normalne, ali še bolje kako sploh lahko take sestre, ki očitno o otrokih kaj veliko ne vejo in jim niso ljubi, delajo na takem oddelku?!  Na oddelku je deček, star leto in pol in tam je že očitno zelo dolgo, saj ga poznajo vsi obiskovalci, snažilke, sestre, zdravniki, strežniki... Je zelo prijetno bitje, zelo bister fantič, katerega staršev ali drugih obiskovalcev v času bivanja tam nisem videla nikoli. Mali je sam zaspal, se sam zbudil in se po ves dan sam igral in pogovarjal. Kadarkoli je kakšna od sester prišla mimo, čeprav je klical mamico in včasih tudi zelo zajokal, ga je zgolj nahrulila ali pa samo mimogrede poklicala po imenu in se niti ustavila ni pri njem. Otroček te starosti pa sam ves dan!!! Pomembno je, da so imele čas za kavico in čajčke in debate o ne vem čem vsem. Mali se je dobro znašel in je za pozornost aktiviral piskanje na aparatu, s katerim mu dozirajo infuzijo in takrat je sestra pritekla k njemu. Pa se je zgodilo, da je bil vedno kregan in sestra ga je zato celo udarila.
Drugi šok so minimalistične sobice brez prezračevanja. Ljubi bog, pa tako govorijo kako mora otrok biti v čimbolj prezračenih prostorih. Okna so brez kljuk, luknje, kjer so bile kljuke, so zalepljene z lepilnim trakom.
Tretja stvar, ki me je zmotila je previjalna mizica kar na hodniku pred sobami, koš za umazano perilo kake 3 metre stran v eno smer, koš za smeti pa tudi kake 3 metre v kontra smer. In dojenčka tam na mizi ne moreš pustit, ko pospravljaš po previjanju, s seboj v eni roki ga na pol oblečenega nosit, se pa tudi ne da.
Ugotovila sem tudi, da so starši, ki so tam ob otroku (vsaj tisti, ki so bili v sosednji sobi), zelo usmerjeni vase in jih niti najmenj ne zanima mir drugih. Saj ni kaj, starša v sosednji sobi sta taka, da kapo dol: zelo pozorna, ljubeča,... vse, kar morajo starši biti in to sta jasno kazala, ampak zvečer, ko je pa bilo treba iti spat sta pa ropotala po sobi, kot da sta v KC sama in so mi šli kar lasje pokonci, ker je moj mali spal (pa itak težko zaspi-sem zlezla k njemu v mini posteljico, da je zaspal in potem vstala, še hitreje se pa potem ob vsaki sapici zbudi) in sem se zelo bala, da se bo zbudil ob njunem vlačenju stolov po celi sobi, pa ropotanju s spalno vrečo (je blo slišat, kot da je iz 5cm debelega goretexa), pa potem vstajanju in spet ropotanju z vrečo, pa umivanju zob in letanju na wc in s tem škrišanjem vrat. Joj, grozno! Se je pa tako zelo slišalo, ker so sobice ločene s steklom v naknadno vgrajenih predelnih (tankih) stenah.
To verjetno še ni vse, vendar sem zdajle tako razburjena, da se ne spomnim še ostalih reči, ki so me zmotile.
V glavnem, o tem oddelku nimam povedat nič pozitivnega.
Hvala bogu edinole, da sem bila tam z otrokom in ga nisem prepustila sestram in šla domov.
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
med naporno službo), sedel je z njimi, večkrat so se prišle igrat z njim. 
