Gina
|
MIslim pa kako hudiča pustiš otroku, da te tepe?????!!!!!! Zdaj bom pa jaz "fasala živčnega". Ajd, razumela bi, da gre za nočni dogodek, ko otrok v spanju nekaj doživlja in se ne zaveda dogajanja, ker se ne more zbudit. To vse razumem in tam res nimaš kaj drugega kot nudit mu varnost in počakat, da napad mine. Ampak da pustiš lastnemu otroku, da se ure in ure dere, matr, pa kdo ima posledično kaj od tega? Otrok se nauči, da je to način, ki ga ti podpiraš, ki je učinkovit in fajn, nalašč terorizira familijo, z namenom dobiti svoje. In to odrasla oseba, polnoletna, starš, zavestno pusti? Ne, tega pa ne štekam, res ne. Absolutno sem proti pretepanju otrok, če bi me pa otrok treščil, ugriznil, bi ga udarila nazaj. Zakaj? Ker bi bilo to za otroka varno in mora enkrat doživet izkušnjo družbe, kaj se mu bo zgodilo, če bo to v družbi naredil, na mnogo milejši način kot bi mu posledice za tako dejanje pustila sama družba. Če bi na cesti nekoga ugriznil, bi se mu lahko zgodilo, da bi mu kdo razbil zobe, letel bi krvav čez ulico. Tega pa nočeš. Pa vendar mu daješ sporočilo, da je grizenje, pretepanje, kričanje, histeriziranje ok, sprejemljivo in fajn. Sporočilo otroku je, bolj kot boš histeričen in nasilen, bolj se te bom bala in lažje boš uresničil svoje zahteve. Drugo sporočilo je: Ljudje se moramo fejst sekirati, če ni vse po naše - vse mora biti po naše, sicer lahko zganjamo nasilje nad komerkoli. A želiš dajati taka sporočila otrokU? Če ne želiš, si ga dolžna ustavit. Ni to obdobje, ki mine. To je karakter. In seveda ni vsak karakter lahek. Ne moreš se z vsemi karakterji samo pogovarjat. Saj oni tebe čisto dobro razumejo,d a ti tega ne maraš, da to kao ni ok, kar počno, samo jih prav nič ne briga. Saj jim na drugi, nebesedni ravni daješ čisto druga sporočila: Histerija je sprejemljiva, ok in fajn. Treba je ljudi maltretirat, če ni vse po tvoje. POslušala sem jaz zadnjič ne vem več koga, enega od znanih predavateljev, pa če ni bil ravno žorž, da je z otroki tako,d a se vedno ustavijo, če jim postaviš meje, vendar gredo vedno en korak dlje, od tistega, kar mi najprej postavimo. V današnjih časih se nam večina stvari, ki so se nam v mladosti zdele vedenjsko sporne, sploh ne zdi več spornih. Družbi namreč. Normalno je, da otrok malo moti sebe, normalno je, da je otrok nemiren, normalno je, da otrok moti druge, normalno je,d a je otrok prvi na vrsti, normalno je,d a se ga vse sprašuje, ali bi, če bi, kdaj bi.... torej gre vedno korak dlje od tistega, kar mi hočemo. Če bi ga mi ustavljali pri njegovi moteči nemirnosti, nikdar, ampak nikdar ne bi padel v histerijo, ker bi se ustavil (ne pri moteči nemirnosti) pri nevljudnosti. Če bi ga ustavljali pri nevljudnosti, bi se ustavil (ne pri nevljudnosti), ampak pri hudi predrznosti in pri gazenju čez nas. Če bi ga ustavljali pri tem, bi se ustavil pri kriminalu... Malo karikiram, seveda, ampak najbrž je point razumljen. Če otroka ne ustavljaš, se ne ustavi. Tvoj otrok se ne ustavi, ker se ga bojiš. Ker nimaš strategije, ker se ti smili. A veš, ti se njemu nič ne smiliš, ko se do tebe vede neprimerno, v bistvu te zgazi in mu dol visi. Vidi samo sebe. Če mu ti sicer v lajfu ne bi dajala varnosti in ljubezni in topline, bi morda na nek način vse skup razumela. Ampak sklepam, da temu niti slučajno ni tako. Da gre ravno za obratno reč - otrok ima vsega tako zelo v velikem obsegu, da ne loči, kaj v lajfu je grozno in kaj ni. Mnei, da je njegov ukaz, da babi ne sme bratu oprati glave ekvivalent za eno uro histeriziranja. Ljuba duša, mama si, naučit ga moraš se ustavit. Sicer se nikdar ne bo. Verjemi mi. Videla sem tako "reveč" dobre matere, ki so bile v teenagerskih letih od take sorte otrok tepene. Niso prenesli kvazi krivic, njihov ukaz ni bil izpolnjen. Otrok te mora spoštovat. Če pa te povozi, kadar ima pet minut časa, te pa pač ne spoštuje. MOrda sem bila malo preveč neposredna, ampak resnično ti svetujem, ustavi ga. NIkomur z dretjem ne koristi. Nikomur.
|