IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Hm, a se nismo ravno te dni pogovarjali, kako so otroci različni? Nekateri otroci pač ne morejo zdržat minute pri miru. Ne morejo. Vsi otroci so sangviniki, nekateri pa so ultra sangviniki. NI nujno, da so HA. A je bilo pri rojstvu kaj narobe? To bi lahko bil dejavnik. Lahko pa je samo med zelo živahnimi, bistrimi in radovednimi otroki. Če grem po vrsti.

To da pleza, skače, nori po stanovanju, pleza po stolih, mizi, meče reči....je čisto normalno. Nekateri tega rabijo več. Raziskujejo in trmasto vztrajni so. Tudi če gre 100x narobe, menijo, da bo ista stvar šla 101. prav. Jaz se spomnim naše Lane. ONa je privlekla včasih trip trap do pulta in splezala nanj, po možnosti odprla omaro in stresla dol sladkor....v 20 sekundah, naslednji hip je splezala v predal - prej seveda vse ven zmetala, ko sem ga pospravljala, je bila že v pomivalnem stroju. Medtem ko sem se jezila njao, se je smejala iz mize in naslednji hip stala na gugalnem konjičku in lovila ravnotežje. Potem je izginila za par sekund v drugo sobo in ko sem prišla tja, je bila postelja popisana s flumastrom in še malo stene zraven. Ravno sem zamenjala posteljnino in pobrisala in pomila vse, sem ugotovila, da teče voda v bideju in da bejba vsa mokra not stoji in šprica po celi kopalnici iz zabave vodo in se smeje na ves glas.....in tako non stop, brez omejitve idej. Jaz sem bila toooolk zmatrana od tega, pa še spala ni ponoči. Če ji kaj ni bilo prav, je histerično tulila, ampak to je bilo tisto cviljenje, ki para živce in to je bilo za vsako figo. Če ji kaj ni bilo prav, je tudi z veseljem koga povlekla, pocukala ali kaj podobnega. Če ji kaj nisem dala, se je drla dve uri skupaj, se metala po tleh.... Kaj sem naredila? Tale "hiperaktivnost" se je nehala že zelo kmalu, ker po drugi strani se je itak vedno znala sama zamotit, čeprav z oslarijami, meni parajočimi živce. Zato se je pri 3., ali 4. letih že sama zamotila z bolj sprejemljivimi rečmi, puzlami, knjigicami, punčkami, vozički,  kljub temu, da je tudi takrat bila sposobna vse raziskat, kar ni poznala in to iz vseh zornih kotov. Tepsti in vleči druge otroke ji nisem nikoli pustila in ker sem bila zares zatežena kar se tega tiče, je omejila na minimum. Če je kaj hotela, pa ni bilo primerno, ji nikoli nisem dala in kar kako leto ali dve se ni dala prepričat, da resno mislim, pa se je po trgovinah po tleh metala, tulila in podobno, prijatelje na obisku izsiljevala.... Pa je potem minilo, ampak sem bila zelo dosledna. Najhujša stvar je bila cviljenje. To pa še zdaj kar dostikrat počne. Ampak približno 80% manj kot takrat. Kaj sem naredila? Menda vse, kar sem znala. Predvsem pa sem resnično vztrajala pri svojem. In bilo je težko, res težko, ampak z leti ugotoviš, da se vztrajnost in doslednost obrestuje. Res se. In vidiš, moj otrok je imel skoraj vse zgoraj pri fantku opisane lastnosti, pa je daleč od HA. Tako da....ta starost je res naporna in če pravilno usmerjaš otroka, bo vse ok.
Aja, še to, če bi jaz imela samo enega otroka, bi mislila, da je edino normalno, da so vsi ful pridni in mirni in boječi. Tako pa imam čisto različne otroke in temu primerno različne izkušnje. In z nobenim otrokom ni nič narobe, samo svojo pot raziskovanja sveta in funkcioniranja v njem so si izbrali. To je to po moje.