roberta
|
noben otrok ne tepe, brca, vleče za lase, itd. brez razloga. v vsem je razlog. še posebno dobro pa bi ga bilo poiskati v tem otroku, ker bo sicer samo vedno slabše in ja... prihodnost zanj verjetno ne bo lih rožnata.
če prijateljica zanj "lepo skrbi", kar pomeni, da je umit, preoblečen in sit, to še ne pomeni, da je zanj "ustrezno" poskrbljeno. vsaj moje mnenje je, da je bolje, da je otrok malo umazan kot pa da ne prejema topline in ljubezni staršev - s tem mislim na razumevanje, spoštovanje, upoštevanje, nudenje bližine, primernega reagiranja na neprimerno vedenje, itd. s tem nočem reči, da prijateljica svojega sina nima rada. gotovo ga ima, a ima verjetno ona neke svoje probleme, ki vplivajo na to, da bi lahko svojo ljubezen do njega izkazovala na uspešen način. osebno menim, da njegove vedenjske težave izhajajo iz vedenja, ki ga izkazuje ona (mimogrede, kje je oče?!). če ona hitro vzkipi, če burno reagira, ne zna stvari narediti mirne, če otroka ne zna pomiriti, ko je razburjen, če ga morda tudi udari (?!)... potem ni čudno, da tudi otrok tako reagira. tako majhen otrok (pa tudi večji otroci in najstniki) ne znajo dobro ravnati s stiskami. in če mu stiske povzroča ravno oseba, ki bi mu v stiskah morala pomagati (npr. mama), je potem pahnjen še v večjo stisko, kar pogosto povzroča "problematična vedenja" pri otroku. vsa vedenja staršev so pri otroku hitro ponotranjena, ob enem pa pogosto nerazumljena (npr. otrok vidi, da se kregamo in kričimo, ampak ne razume, zakaj se kregamo, ve le, da mu to povzroča neugodna občutja... ker pa ne zna ravnati s tem, bo tudi sam v svojih stiskah se posluževal teh oblik vedenja). tako otrok, ki je v stiski in ker vidi, kako mama premaguje svoje stiske, potem poskuša na isti način reševati svoje stiske še on. ker ne zna drugače. in ker je ta notranja napestost zanj tako močna, da jo lahko izrazi le z neprilagojenimi načini vedenja. običajno lahko zelo hitro vidimo družinsko dinamiko ravno v majhnem otroku. ker ta še ne zna igrati. vsaj pri 1,5 letu to še ni zmožen.
kaj bi ji predlagala? enega dobrega psihoterapevta. ki bo najprej spravil v "red" njo in potem bo s tem redom v njej, posledično nastopil tudi red pri otroku. ko se bo ona začela obnašati, razmišljati, počutiti drugače, se bo tudi otrok avtomatsko začel obnašati, razmišljati in počutiti drugače.
pa ne me narobe razumet. se mi zdi, da ona ni osamljen primer. bi, vsaj po mojem mnenju, vsi potrebovali enega dobrega psihoterapevta preden bi se spravili otroke met. ker sicer samo prenašamo svoje frustracije nanj in tako "obremenimo" s svojimi problemi še drugega povsem nedolžnega človeka. in krog se nadaljuje...
roberta
|
Natisni
da se pokaže v 'pravi' luči
. Sem mislila,da se sam to meni dogaja. Pri nas je vsak dan huje. Pa mi vsi govorijo,da naj potrpim,ker je nedonošenček. Meče se mi na tla,buta z glavo in še bi lahko naštela, danes se mi je drla,ko jesihar,ko sva šli na sprehod,potem se mi je pa začela metat dol z vozička,da sem se skoraj posrala od strahu(je bila privezana). Ko sva bile pred domom,se je drla,kot da je iz kože dajem,takrat mi je pa prekipelo in sem jo polila z vodo. Vsaj do vrat sem imela potem mir,ker je bila tok šokiranba,da sem jo potem samo stuširala ,dala večerjo in spat. Men se že rola počas. Vem,da bo minilo in mojo Ulo probam lepo vzgajati,brez dretja in brez nejev.Ne vem,če je hiperaktivna,ker jo nočem peljati k psihologu,imam preveč slabe izkušnje(sam to ne pomeni,da so vsi slabi). Groza,groza,groza.... 
. Preveč smo se je vsi želeli,da bi nam takšni izpadi parali živce. Bomo že.
