Massa26
|
No, saj ne vem, če ta tema kam paše, ampak me zanima. Midva sva povedala, ker so šele takrat nehali ˝slučajno˝ spraševat, kdaj pa zakaj ne ipd. Ampak mi njihov odziv ni všeč. Nekje med ˝saj se nam smilita˝, delanjem, da nič ni, ugotavljanjem ˝kdo je kriv in zakaj nama ne rata˝- to je še posebej nezrelo (verjetno njegovi tuhtajo, da sem ziher jaz neplodna, moji pa, da je on - katastrofa). Mene mami ob vsaki punci v moji bližini, ki zanosi, začne tako ˝neopazno˝lahkotno prepričevat, da otroci tudi niso vse.... Čeprav vem, da niti slučajno ne misli tako in bi mi le rada pomagala, pa mi žal ne more. Ko me začne prepričevat, da ko bom nehala mislit, pa bo in da ne smem bit neučakana, se seveda razjezim in potem pravi, da dokler je taka jeza v meni, ni čudno, da ne zanosim. Mislim, za dol past. Vedno bolj se mi zdi, da to sploh ni stvar, o kateri bi se razglabljalo s starši, ampak kaj ko jim je nekako treba pojasnit, zakaj pa samo midva še nimava otrok. Trenutno mi to leži na srcu. Starši gor ali dol, v tem naju ne razumejo. Sploh ne znam postaviti meje med tem, da o najini neplodnosti ne bi razglašala okrog recimo sorodnikov (v tem primeru pokasirava 100 neprimernih komentarjev na eno srečanje), in med tem, da bi povedala, da nama ne gre in bi za hrbtom govorili, kako se jim smiliva in razglabljali, kdo je kriv. Najbolj me pa jezi, ker nihče, ki ni bil v tem, ne dojame, da tu nima veze, kdo je kriv. Midva sva par in pika. Kot da ni neplodnost že tako dovolj težka preizkušnja, še med sabo naj se začneva, kdo je vzrok. Pri tem, ko sva oba po malem. Rajši bi za sobotno jutro napisala kaj bolj veselega, ampak to me že nekaj dni tako mori in kot ponavadi ste rr-jevke fosilke zlata vredne
|