Marogica
|
Zame je to, kar si napisala, čisto normalo in sem bila VEDNO mišljenja, da pari, ki se prezgodaj spoznajo oz. prve ljubezni, ne trajajo večno. Kar sicer ne pomeni, da ne ostanejo skupaj, vendar pa se mora vsaj en partner izživeti ali sprobati kaj drugega(eni na skrivaj, drugi očitno). To ni nič novega ali čudnega, je čisto normalno in človeško. Zato pa vedno zastopam mišljenje, da je treba z zakonom, otrokom počakati, ker se potem zgodi to, kar se je tebi. Seveda v takih primerih pomislim najprej na otroka in morebitne posledice, ki se v tvojem primeru še niso pokazale, se pa pa bodo. To seveda ne pomeni neke "trajne" negativne posledice, vendar bo otrok nekje v sebi vedno trpel, ker niste kot družina skupaj. SEveda ne zagovarjam, da se mora zakon na vsak način obdržati zaradi otroka, sploh ne, temveč, da je treba prej dobro premisliti, nekaj doživeti in se šele nato za ta korak odločiti.(mogoče sem se jaz zaradi tega poročila šele pri 34-tih?) Kaj naj ti povem? Po eni strani mi je všeč, da si partnerju povedala in ga nisi "vlekla za nos" leta in leta, po drugi strani se mi zdi, da si se prenaglila s tvojim odhodom od doma, ker je razvidno iz tvojega pisanja, da še nisi sama pri sebi razčistila čisto nič. Jaz bi na tvojem mestu dobro premislila, kaj bi rada, se izselila iz stanovanja, kjer živiš s prijateljem ter si našla lastno stanovanje, kjer bi staanovala nekaj mesecev SAMA (seveda z otrokom). Videvala bi se z obema-brez večjih obvez, jima tudi povedala, kako se trenutno počutim, in da si vsi trije morate dati čas. Glede na bodočo situacijo, razumevanje z obema, vpletenost otroka v to povezavo, bi se na podlagi čustev, ki bi se "spravili v red, odločila(sama zase), kaj si želim in kaj je dobro zame. Seveda se postavlja vprašanje, če bi oba moška pri tem sodelovala in kako bi reagirala. Vendar si vzamite čas, čas, čas, ki ga dobro izkoristite in to vsi trije. Želim ti dosti sreče
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa". R. Tagore
|