Mariposa08
|
Anonimna žal mi je za tvojo izgubo otročka, ni enostavno iti čez to, poznam občutek, res, da sem jaz izgubila pikico v 7.tednu, kar zgodaj, ampak bolečina je ista. Glede partnerja nevem kako se je prej spoprijel s težavami, te je tudi odrival stran ali je na glas povedal kaj je narobe? Možno, da ga je to vse skupaj močno prizadelo in se ne zna s to bolečino spoprijeti in soočiti, iti naprej, nevem. Vem, da, ko sva midva s partnerjem po 1 letu matranja končno doživela trenutek, da sem zanosila, sva bila v 7 nebesih. In, ko je bil ss potem, sva se tudi midva malo oddaljila, vse skupaj naju je prizadelo, delanje na otroku toliko časa pusti malo oddaljenosti v vezi, moraš jo potem samo najti zopet in se pozvezati še močneje in ne pustiti da bi karkoli prišlo med vaju. Na začetku po ss sva oba rekla, da nama očitno ni namenjeno in da ne bova več poskušala, potem sva se osredotočila na najino vezo, da sva obudila tiste trenutke, metuljčke, zaljubljenost, čim več časa sva preživela skupaj. Čez čas sem si jaz zaželela, da poskusiva ponovno, partner ni bil za to, je rekel da ne želi še enkrat čez to. Sem ga pustila s temi vprašanji pri miru. No čez ene šest mesecev po tem je pa sam rekel, da je pripravljen, da zopet poskusiva, da se je takrat enostavno uatrašil ponovnega razočaranja in da ne ve kaj mu je bilo. Res, da nama ni še uspelo, ampak se bližava umetni in zdaj sva kot eno, čakava samo še malo pikico, ki upam, da bo v kratkem. Pogovori se s partnerjem, mogoče ti ne zna povedati, da tudi on trpi in te na tak način odriva od sebe, kar seveda ni prav ampak nekateri moški se znajo preveč zapirati vase in potem ne veš kaj si želijo, kaj si mislijo... Upam, da se vama stvari uredijo in obrnejo na bolje. 🐞🍀
|