Dorotheia
|
Živjo punce! Evo, jaz že delovno. V službi je ok. Bilo pestro že prvi dan, me glih niso šparali s kakimi negativnimi informacijami (kadrovske narave seveda), ampak smo že hitro rešili. Ubistvu sem kar na izi jaz v glavi. Sem zadnje dni pred službo tudi jaz slabše spala in vse, ma si rečem, da bo vse ok. Vsako obdobje je luštno, če si tako narediš. To leto se je v naši firmi ful spremenilo...je bil prej ful poudarek na pripadnosti, zdaj pa en mimo drugega in samo delo. Sem se tudi jaz psihično v tem letu pripravila na to, itak v vsakem večjem podjetju pride slej ali prej do tega. Tako, da mi je ok. Moram se neke stvari navadit, ker je ful novega, ampak počasi bo. Imam hb super sodelavce. Tudi delam načeloma od 7h do 15h in je ful fino. Se mi zdi, da se res pozna in je kar nekaj časa potem še - čeprav v primerjavi s prej itak nula, ma kaj čmo. Bom pa videla, kako je čez en čas. Ker mi kar manjka, da zjutraj nisem prisotna pri tamalih dveh, ju pogrešam. Tamala je ok sprejela mojo odsotnost, vsaj zaenkat, samo je itak pač zdaj drugače, ker jo pazi babi. Vrtec bo sigurno drugačen. Ampak vem, da bo vse ok. Me je pa vesela, ko pridem. Pa je mogoče malo bolj nalimala name (ker prej sploh ni bila). Bomo vse pregurali. Pomoje jo jaz bolj pogrešam. Joj, pikica moja. Veste, kaj mi roji že 2. dan po glavi - vnila bi se v čas, ko se je pikica rodila. Uni prvi dnevi, tedni, tisti nežni, intimni, ko sva se samo dojili, crkljali in to. Tako sem uživala v njej kot mali bebici. Evo to pogrešam. Tisti popoln občutek sreče, izpopolnjenosti. Pri meni je zdaj v drugo bilo tko. Pa ker vem, da smo s tem zaključili, mi je kar malo tako...hudo...Ampak tudi sedaj uživam. Vsak trenutek. Zdaj še tolko bolj, ko bom manj z njima. Naša tudi pogumna skozi bolj. Zdaj tudi že se malo lovi in proba sama naredit kak korak, ma še ni ravnotežja. Ima še čas. Bo pa 123, ko bo shodila. Že vem, kako bom cmerala.
|