sterne
|
Pozdravljene. Pa še moja zgodba, oz. izpoved, ker imam slab dan :-) tako je lažje, ker svojih ne "obremenjuješ" z svojimi občutki, veš pa, da nekdo tvojo zgodbo prebere in ti morda nameni kakšno tolaćilno besedico. Po dveh letih poskušanj, sem skoraj 8 let nazaj postala mamica prekrasni deklici. Porod ni bil enostaven, saj je bil potreben nujni carski rez, hčerka je padla v stres, vdihnila mekonij, in dobila okužbo plučk. Bila prepeljana s helikopterjem v Ljubljano, priklopljena na ECMO za 5 dni. Bil je sum tudi na epilepsijo, i na srečo potem ni bila, lažno pozitiven rezultat za toksoplazmozo, katero so po 6 mesecih jemanja zdravil ovrgli(hvalabogu). Kljub temu, da so mi v bolnici govorili, da bi se zaradi daljšega pomanjkanja kisika ob porodu, lahko slabše razvijala je danes prav inteligentna punčka, ki se zelo rada uči tuje jezike :-) Pa da nadaljujem, želela sem samo povedat, da moja zgodba o nosečnosti že od samega začetka ni popolna. Sedem let po prvem porodu z partnerjem nisva uporabljala zaščite, čeprav je on skoz govoril, da otroka ne bi imel več, saj ne bi mogel še enkrat skozi to, kar sva doživela pri prvem otroku. seveda pa sva si otroka po tihem želela. A nosečnosti ni bilo. In ko sem že odmislila misel na otroka, je zanosila moja prijateljica :-) ko je bila noseča dva meseca, so mene dojke bolele non stop že ene 14 dni, vedno bolj,... slabo mi je bilo, a sem vse pripisala kakšni virozi. prijateljica pa pravi, naredi test, nekam si mi čudna :-) tud izčrpanost je bila non stop prisotna, spala bi že dve uri po tem, ko sem zjutraj vstala, in to velikokrat tud sem :-) čez neaj dni se končno opogumim, in kupim test, seveda z majhnim upanjem, a seveda ne pretiranim pričakovanjem. Test je bil pozitiven. Občutki pa že od samega začetka mešani. Jokala sem od sreče, a sem globoko v sebi že od prvega dne, ko sem opazila plusek, imela nek občutek. pač občutek, da nekaj ni ok. Naročila sem se ginekologu, na ultrazvoku je izračunal, da sem noseča 6 tednov, vendar srčnega utripa še ni zaznal. Nov termin dobim čez 14 dni. Imela sem vedno slabši občutek, navdušenje doma pa na višku. Ko sem kdaj ležala v postelji, in so me prešle slabe misli, sem se velikokrat morala sama prepričevat, da je vse OK. Dragi je velikokrat božl trebušček, bil navdušen in res srečen, da se bo naša družinica povečala, meni pa nekaj ni dalo miru. nekako se nisem mogla veselit, in nisem občutila sreče.Končno je prišel dan, novega termina. Šla sem objokana, prestrašena, dragi pa me je miril, da bo vse vredu, da nesmem razmišljat slabo, da danes pa srček bo. seveda ga NI bilo. Ginekolog pravi, da je to normalno, da včasih se pač pozneje vidi, takega mišljenja je bil tudi partner, dobila spet termin čez 14 dni. 12 dan zvečer, se mi je zazdelo, da sem na papirju zaznala kri. vendar sem sama sebe prepričevala, da sem zaspana, da nisem videla dobro. Ponoči sem slabo spala. zjutraj pa se je zgodba ponovila. na papirju se je videl roza obris. Vedela sem, da to ni nič dobrega, šla do partnerja in mu povedala, da moram it na pregled. In še danes se mi zdi, da sem jaz njega tolažila, da bo vse OK, da je bilo isto pri prvi nosečnosti, ko sem imela lažjo rvavitev en dan, in je potem bilo vse OK. tudi prijateljica je ravno v istem času imela 3 tedne krvavitve, pa je bilo vse OK. vendar sem vseeno šla na kontrolo, vendar so me napotili v bolnišnico, saj so imeli pri gin ultrazvok v okvari. V bolnišnici so mi takoj povedali, da je plod odmrl in da iz te nosečnosti žal ne bo nič. dali so mi tri možnosti. Čiščenje, tabletko, ali pa da pustimo, da se izloči samo, kar bi menda lahko trajalo tudi mesec dni. seveda sem povprašala zdravnico, kaj mi priporoča. svetovala mi je tabletko, saj je to najboljše za telo. tud sama sem razmišlajala, da v bolnici ne bi ostala, sploh zaradi hčerke, en mesec pa tudi ne bom zdržala. zato sem se odločila za tablete. Pridem domov, vzamem prvi dve tableti, čez dve uri bi morala spet dve. Začeli so se grozni krči, pravi popadki. po tem pa se je začel plod izločat. najprej je bila lažja krvavitev, ki pa se je stopnjevala, in na koncu je vse prešlo v hudo krvavitev. ker nisem bila prepričana ali je to OK, sem klicala zdravnika, ki mi je takoj naročil rešilca. V bolnici so mi opravili abrazijo, saj se del posteljice ni izločil. ko sem prišla domov, sem misel poskušala potisnit nekam globoko v sebe. Od splava je sedaj 4 mesece. bčutki so mešani. od grozne želje po nosečnosti, ob enem pa razmišljam, da ko mi bo namenjeno zanosit, bom zanosila. Vendar,... Že prejšnji mesec, sem imela malo pred menstruacijo grozne bolečine v prsih, in slabosti. čeprav niti enkrat nisem pomislila, da sedaj sem pa noseča. seveda je prišla . teh težav prej nikoli nisem imela. sedaj sem 3 tedne po menstruaciji, ki jo imam po splavu na 40 dni. že cel teden imam grozne bolečine v prsih, in krče v maternici oz. jajčnikih. Po tihem seveda pomislim, morda pa le je kaj. A misel hitro odpravim,... Uglavnem, vse na tem svetu je čudno. Najprej se dve leti trudiš, da zanosiš. potem si 7 let v tišini, in ko ti končno posije sonce, se ti svet poruši. Hvala vsem, ki boste mojo zgodbo prebrale. Tudi tistim, ki se vam bo zdela predolga. Ni vam je potrebno prebrat. želela sem samo izlit svoje občutke nekam, da jih ne spet potlačim vase. Dragega ne želim obremenjevat, saj po mojem trpi še bolj kot jaz. konec koncev sem se že od pluseka pripravljala na slabo novico, zanj je to prišlo čez noč. Ženske smo res neka čudna bitja, z nevem kolkimi čuti. Včasih bi bilo bolje, da jih ne bi bilo, saj potem razmišljam, da sem morda sama priklicala slabo nad sebe. Lep dan
|