patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko Joj, patrino, kaj se je pa tebi hudega zgodilo Daj, prosim, izstopi iz svojega (verskega) okova, in poskusi moj post prebrati med vrsticami, zgodovnsko, znanstveno, skratka neobremenjeno. Ja, vera (verovanje, verstvo, religija) se je rodila iz nevednosti in iz strahu. Ker si prvi ljudje, praljudje niso znali odgovoriti na številna vprašanja - zakaj toča, zakaj potres, od kod strela, od kod valovi, suša ... na vsa ta vprašanja niso poznali odgovorov, vedeli so le, da se zgodijo neodvisno od njih, da jih sproža neka sila, ki je močnejša od njihovih želja, potreb, hotenj. In ker niso vedeli, kaj povzroča vse to, jih je bilo strah. In so začelo verjeti, da bo vse dobro, če bodo tudi sami ravnali dobro. Kakor otrok, zaprt v temno omaro za kazen, verjame, da bo vse dobro, če bo priden, če ne bo vpil, jokal, tolkel po vratih - tisti hip pozabi, da se bo isto zgodilo čez teden dni neodvisno od njega, ampak od volje sadističnega starša. In kakor otrok, ki se v strahu trudi biti priden, ustreči sadističnemu staršu, čeprav se bo omara spet zgodila - bog ve iz katerega vzroka - krivdo bo vedno prevzel nase; da se je omara zgodila, ker ni bil priden. In iz istega razloga, iz nevednosti (da se stvari pač zgodijo pogosto neodvisno od našega ravnanja) in iz strahu, so se "rodili" prvi bogovi - bog groma, morja, boginja zemlje, plodnosti ... Monoteizem je to samo strnil v eno samo božjo podobo. Morda iz razloga, ker so ljudje vendarle že marsikaj spoznali in vedeli in jih je bilo manj strah, ni bilo več potrebe po množici bogov, morda iz preprostega razloga/spoznanja, da razpršena oblast nikoli ni tako močna kot oblast enega in edinega. Ne vem. A dejstvo je, da smo ljudje še vedno nevedni. Nevedni v tistem najglobljem in najbolj zastrašujočem segmentu našega življenja - in to je smrt! Nihče ne ve, nihče ne more z gotovostjo trditi, kaj se zgodi po tem, ko umremo. Kaj nas čaka onkraj smrti. Tukaj smo nevedni, od tod naš strah. Od tod moč za manipulacijo ... če ne boš dobro in pravilno ravnal v tem življenju, te po smrti čaka pekel, reinkarnacija v polža, ... karkoli pač. In na tej točki je človek lahko še tako izobražen, čistilka in dr. znanosti sta oba enako nevedna in oba je enako strah. Zgolj in samo od njunega karakterja in volje je odvisno, kako se bosta spopadla s tem strahom. Morda bo ravno na tej točki čistilka bolj pragmatična, življenjska, manj prestrašena ... In ravno smrt je tista točka, ki religijam pušča odprta vrata tudi ali predvsem za manipulacijo. Koliko ima tukaj veze izobrazba, ne mislim debatirati, lahko rečem le zase, da sem izobražena, pa vendarle verujem. Verujem iz vsega srca. In komot rečeva, da v Boga. Vendar je moja vera taka, da se pač ne pustim zmanipulirati. Morda je k temu doprinesla moja izobrazba, morda samo moj karakter ... ne vem. Vem le to, da verjamem, da me nekaj presega, in da se nekako trudim delati čim več dobrega in čim manj slabega, pač po sistemu: česr nočeš, da drugi ... Čisto preprosto je to. Meni je pač verovanje nekaj blazno preprostega in prvinskega. In ja, je rojeno iz nevednosti in strahu ... ker res ne vem, kaj me čaka ... jutri, čez deset_ let .. ali onkraj smrti. Nekaj je absolutno meočnejše od mene, mojih želja, hotenj, potreb ... pa če to poimenujem Bog, Stvarstvo, Narava, Usoda, Naključje ... Nejcko, nič hudega se mi ni zgodilo. Le na tole tvoje pisanje ne gledam tako kot ti. Ne tako črno belo. Ne tako posplošeno. Vsi smo se namreč v šoli učili, na kak način so se po svetu pričela verstva, se potem razcepljala, spreminjala, razširjala. Tudi moja vera je taka, da se ne pustim zmanipulirati. Nikogar od vernikov, ki so mi blizu in jih bolje poznam, ne vidim tako. In tega ne čutim zato, ker sem izobražena, enostavno vera in manipulacija ne gresta pri nekem normalnem verniku, ki ga kot takega dojemam, skupaj. Tudi ne verujem v Boga zaradi strahu ali iz bojazni, da bom po smrti res le mrtvo truplo pod zemljo in nič drugega.Tudi zame je vera nekaj prvinskega, nekaj, kar je del mene, nekaj kar je v meni od kar vem zase. K njej se zatečem večkrat tudi takrat ko sem vesela in niti pod razno le takrat, ko me je česa strah oz. ko sem v stiski. Zato tudi pravim, da je tvoje pisanje v mojih očeh delno sprejemljivo. Da pa je preveč posplošeno in žal se v določenih tvojih " dejstvih" ne morem najti.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|