chezAnA
|
Eno vprašanje. Našega 7-letnika je zadnje čase strah vsega, zadnji mesec pa se je začel ponoči zbujati in prositi, da prižgemo luč. Tega ne moremo, ker spijo otroci skupaj in ostale lučka moti, pa tudi če bi bilo to možno, je zelo nadležno vstajati vsako noč tam nekje okoli 4 zjutraj zaradi bedarij. Kako se lotiti tega? Boji se baje roparjev, ki ga lahko ustrelijo.
Bom malo več o nas povedala, ima nekakšno povezavo.
Živimo v hiši skupaj s taščico, v zgornjem nadstropju. Ona je super tašča, načeloma nimam težav z njo, ona pa tudi ne z nami, kolikor razumem. Vedela sem, kam grem, ko sva se odločila živeti tu (njena želja, da ne bo sama, mož je edinec) in stvari smo na začetku jasno in glasno postavili in zapisali (pravice in dolžnosti vsakega). Živimo torej lepo en z drugim, ima pa nekaj zoprnih lastnosti (saj jih tako ima vsak, ampak te se navezujejo na zgornjo težavo). Starh. Pretiran strah in paničarjenje glede ogromno reči. Živali (kače, miši, muhe, ose, čebele, hrošči, gosenice, želve) in ljudje. Živali se res bolestno boji, vrešči in beži pred njimi (ko je bil mož mulc, je nekoč imel majskega hrošča v rokah in je bila cel dan zaprta v stranišču, ker se ga je bala in ga lump ni hotel odnesti ven). Za ljudi pa tudi pričakuje vedno najslabše. Zbira poročila o tem, kje so kaj ukradli, kam so vlomili in to potem razglablja in zrcali nase in o tem poroča vsakemu od nas, da bomo vedeli, da se lahko tudi nam zgodi. Zahteva, da se vhodna vrata zaklepajo tudi, če smo zunaj, na vrtu pred hišo, ker drugače bodo prišli roparji in vse pokradli. Več let je imela zavarovanje tudi za to, če kdo ukrade obleke, ki se sušijo zunaj. Zadnjič je šla v trgovino in na poti pa drugi strani ceste pride nek moški, ki jo je baje gledal. In potem je rekel: #Lep dan, ne, gospa?" in je šel čez cesto. Ona pa šla spet na drugo stran, k sosedovi hiši, se tam namišljeno na ves glas pogovarjala s sosedom (čeprav ga ni bilo doma) in bežala proti trgovini. Ko je to zgodbo vsa trda pripovedovala vsakemu, ki jo je tisti dan srečal, (tudi to je njena navada, da vsako stvar po 1000x pove vsaki prijateljici posebej. In če so otroci pri njej in se ji kaj takega zgodi, slišijo zgroženo in strahu polno pripovedovanje tolikokrat, kot ima prijateljic) je obžalovala, da ni klicala policije in ga prijavila.
Načeloma pri takih rečeh navznoter, globoko v sebi, zavijem z očmi in živim naprej, je pa tu ena težava.
Otroci so začeli kopirati njeno vedenje. Bojijo se živali, zdaj pa je tastarejši začel še z roparji, ki ga bodo ustrelili. (Aja, Tvja sicer mi nimamo, ima ga pa taščica, tako da kadar so pri njej, so deležni tudi poročil in s tem pušk in streljanja)
Najlažja stvar je kupiti tisto malo lučko z vtičnico pa mir, ampak to je za moje pojme samo blaženje enega simptoma. Kako naj ga prepričam, da je varen? Da se mu kaj takega ne bo zgodilo? Ker tudi ven se igrat ali pa sam iti v spodnjo sobo po sok noče iti več sam. Kakšna ideja, kako se lotiti vseh teh strahov? Lani poleti sem dosegla, da smo skupaj z otroki gledali osenice in so si celo upali imeti gosenico in pikapolonico v rokah. ampak koliko truda...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, ampak da jih vi imate doma za blaženje simptomov in redne kontra indoktrinacije od tašče - da se nekako uravnoteži vse skupaj.
) - če spi v svoji sobi, ponoči pride v najino posteljo. rabi enega zraven da je mirna. nismo ji še nikoli težili zarad tega, ker se sier trudi (zvečer ful pogumna, da bo danes pa v svoji sobi spala - pa sredi noči ne znese, piška mala, sej bo odrasla 
ko so izpostavljeni večim dražljajem, ki to spodbujajo... 
