ANA70
|
Pozdravljeni Vem, da je tem o taščah veliko, vendar bi vas vseeno prosila za mnenja, oziroma kaj storiti v moji situaciji. Poskusila bom biti kratka, napisala bom samo stvari, ki so zame pomembne in ki me bolijo. Dve leti po ločitvi sem spoznala sedanjega partnerja s katerim živim že dve leti. Tudi on se je ločil in je starejši 10 let. Po nekaj mesečnem spoznavanju sva sklenila, da zaživiva skupaj, pri njemu. On ima dva odrasla sinova, ki prideta skoraj vsak vikend domov. Tašča živi v svojem gospodinjstvu, v svoji polovici hiše, partner pa z menoj v drugi polovici. Čeprav živimo vsak v svojem delu hiše, se veliko srečujemo. Rada bi še povedala, da sta me sinova sprejela, da ju imam rada, da jima rada kaj dobrega skuham, skratka zmeraj sta dobrodošla. Zdaj pa tašča, ki to sploh še ni, ampak to ni pomembno. Že od samega začetka ko sem prišla k hiši, me ob vsakem srečanju žali, res žali. Govori mi grde stvari, da sem pritepenka, da se klatim z drugimi, da s partnerjem hodiva na skupinske sexe, da ji hočem vzeti njeno polovico...itd. Jaz se z njo ne razpravljam, povem pa njemu, ki ima potem z njo pogovore, ki se vedno končajo tako, da še njega žali, mu govori takšne stvari, da je mene sram. Moram povedati, da ji partner naredi vse kar želi, prinese ji vse kar rabi, jo vozi k zdravniku, frizerju..... Nikoli ni hvaležna, oziroma on zmeraj spregleda njena grda dejanja, par dni je jezen, potem ji spet izpolni vsako željo. To pa mene boli, ker mislim, da ji s tem ko popušča, da dovoljenje, da dela kar želi. Če kdo pride k hiši mu govori, da sem lena, da nič ne znam, da otrokom ne dam jesti....vse to ni res, ker se res trudim. Tudi z njo sem na samem začetku želela vzpostaviti neki človeški odnos, ker ne pričakujem, da me ima rada, samo dovoliti si ne smem takšnih stvari. Sinu grozi, da ga bo prijavila policiji, pa na socialno...vse bi naredila, da mene odžene. Ne vem, kakšni bodo vaši komentarji, vem samo, da če se ji partner ne bo postavil po robu, bo ostal sam, brez mene, ker jaz ne morem živeti nekje v strahu, kdaj bom napadena. Najhuje je to, ker sem po naravi res pridna in prijazna do ljudi, nikoli ne bi mogla žalit nekoga, se dreti nanj itd. Danes sem partnerju rekla, da tako ne morem več. Zdaj je začela še pisati po zidovih, mi smeti metati v kuhinjo... Naj povem, da je zdrava za svoja leta,veliko bere, gleda tv, zato mislim, da je z njenim umom vse v redu. Jaz sem se trudila, vendar vidim, da je vse zaman. Nisem več rosno mlada, zato moram razmišljati o tem, ali si res ne zaslužim boljšega življenja. Če ne bi imela partnerja tako rada, bi še danes odšla. Hvala za vaša mnenja.
|