ursonok
|
Oh punce, jaz sem daleč od "žrtvujoče se matere", po naravi sem velik egoist (na kar dostikrat nisem ponosna), sem tudi napisala, da sem ob neplanirani nosečnosti doživela šok, podrl se mi je svet in sem pomislila tudi na splav - pač finance, plani, prostorska omejenost itd. (zdaj težko verjamem, da sem tako razmišljala, a taka so dejstva). Kar sem hotela reči, je to, da me moti razmišljanje, da otroke z DS "obsojamo na životarjenje". Oni životarijo z našega vidika, ker se nam pač zdi, da "polno" življenje zaobjema take in drugačne užitke, talente, možnosti, uspehe. Ono so pa baje neizmerno čustveni, ljubeči, svet dojemajo brez nekih racionalnih cenzur in podobno. Kako vemo, da životarijo? A ne životarimo mi, ki tako razmišljamo, ki sveta ne dojemamo naivno, neposredno? In zakaj ljubezen, ki jo dobijo od staršev, ni dovolj? Morda oni niti ne rabijo več? Nam se zdi, da v življenju za "srečo" rabimo to in ono - zavedanje, šolo, izobrazbo, super službo, družbeno priznanje. Oni res trpijo, kar se tiče operacij in drugih posegov, to je dejstvo. Glede življenja, lastne omejenosti, videza itd., pa niti najmanj. Trpimo mi, ker oni niso zdravi, lepi, uspešni, ker ne moremo biti "ponosni" na njih, jih primerjati z drugimi in si misliti, kako so super ... in podobno. Pač to, kar od nas zahteva družba. Nimam otroka z DS in sem seveda hvaležna za to. Čez mesec in pol rodim tretjega, ali bo zdrav ali ne, ne vem - nisem šla na AC. In morda nisem šla res ravno zato, da se mi ne bi bilo treba odločiti? Kdo ve ... Vem, da sem šibka, da se nisem sposobna neskončno žrtvovati, ker rada uživam, rada imam svoje delo, rada imam "čas zase" in ne vem, ali sem se temu pripravljena odpovedat. Že ko ima kdo od malih dveh vročino, sem slabe volje, ker pač ne more v vrtec - jaz pa ne morem delati ... In me je strah, kako bomo vozili s tremi ... Itd itd. Skratka, moje pisanje ni bilo mišljeno kot moralka. A dejstvo je, da če bi se svet vrtel tako, kot bi se moral, in bi ljudje malo več delali na sebi v duhovnem smislu (ne samo materialnem, kariernem, na zunanjem videzu itd.), tudi rojstva otroka z DS ne bi razumeli kot "žrtvovanje", ampak bi jim bilo to naravno ... Saj veste tisto, da je "najvažnejša ljubezen". In tudi družba v celoti bi bila drugače organizirana - ti ljudje in njihovi otroci ne bi bili marginalizirani, za njih bi bilo dobro poskrbljeno, v smislu, da po smrti staršev ne bi res životarili ... Ti otroci, ti ljudje lahko družbi veliko dajo, mi pa jih dojemamo zgolj kot breme - za družino, za državo itd. Pač smo, kjer smo. (Pogledaš dnevnik in ti je vse jasno.) Strinjam se tudi s tem, da (nam) je tistim, ki nimamo hudo bolanih otrok, lažje nekaj pametovati in da včasih izpademo arogantni. Ni bilo tako mišljeno. Vsem želim vse dobro, (čim bolj) zdrave otroke in čim več ljubezni!
|