ronja
|
Načelno se s tabo strinjam, v majhni meri pa tudi ne. Vsak ki ima nizko plačo (s katero ni zadovoljen) ima možnost iskati nove poslovne ideje, se dodatno izobraževati ali poiskati honorarno delo. Smo pa res potem spet hitro pri tem, da enemu v paru ostaja dovolj energije in prostega časa, drugi se pa cele dneve peha za nekimi cilji. Maša, kaj pa če ima nizko plačo in delo, ki ga veseli? Midva imava oba delo, ki ga imava res rada in ne ravno bleščeči plači;). Meni bi bilo zelo grdo, če bi en partner od drugega zahteval, da si najde boljše plačano delo (sploh zdaj, ko ni ravno veliko služb na razpolago), če pa prvega njegovo delo veseli. Ne vem, zakaj bi moral nekdo delat nekaj drugega, če ima delo rad in dokler pridejo lepo skozi mesec (in ni da bi zato moral drugi delat nekaj, kar mu je res mimo). Mimogrede: lubi je šel iz 2x boljše plačanega dela na to delo in sem bila prva, ki ga je pri tem podpirala (tudi ostali so ga, ker imamo srečo, da živimo med fajn ljudmi:). To delo ga veseli, tisto ga pa ni, čeprav je bil zelo uspešen. Simple as that. Saj ni samo denar, no! Meni je 100x več vredno, da ga vidim spokojno spat kot pa da bi meli zdaj že ne vem kako bajto. Tole se meni zdi prav idealna in zdravorazumska razdelitev dela. A osnovni predpogoj zanjo je to, da se prizna in prepozna, da je tudi neplačano delo enakovredno, ker drugače vedno izpade da nekdo dela več (=prinese več denarja), drugi pa zgolj nekaj brklja naokoli po stanovanju. Hehe, imam srečo, da se lubi zaveda, da bi znorel, če bi moral on brkljat po stanovanju s tremi froci za vratom non stop . On pravi, da je to težje od službe, jaz pravim, da bi se navadil, če bi bil pač na tem mestu, on pa, da bi vsaj enega potolkel . Pa jih ima ful rad in se veliko ukvarja z njimi. Ampak ima pa overdose in ipak je lažje, če sva dva kot pa če bi jih mel skoz sam. Jah res nisem ravno najbolj srečna zaradi tega... Pri nas žal delitev opravil postaja velik problem in kamen spotike. Enkrat zamenjajta. Pojdi nekam za 14 dni, pa naj sam az vse poskrbi. Naj gre on na bolniško za otroka, pa naj zraven skuha kosilo... Mu bo hitro jasno . Res je smajli zraven, ampak ta predlog ni hec, res to naredi! Pa ne za 2 dni, pa da ti potem pusti bombo doma, toliko časa, da se res začne nered poznat! Ker velikokrat fantje sploh ne vidijo, enostavno njim je še sprejemljivo, ko je nam že fuuuul neznosno živet:D. Ampak če potem pospraviš, spet nisi nič naredila. Moja mami je imela zadnje čase take ideje (prej nikoli, čeprav je oče tudi zaslužil precej več od nje), ampak zdaj je z nekim v poslu precej uspešnim gospodom, ki je navajen, da se on ničesar od gospodinjstva ne pritakne (dobesedno nič, tudi krožnika iz mize ne odnese, meni je bilo kar twin pix). In potem mi ona reče, da on je pa denar nosil domov, to je kao njegovo delo, žena (zdaj že bivša) je pa vse ostalo in ej tako edino prav. Sem jo vprašala, če potem misli, da moram tudi jaz delat 2x več kot lubi, ker pač delam polovično, zato da sem lahko več z malimi... No, to je bila pa potem zanjo kao provokacija Če bi bila brezposelna in imela otroke v vrtcu ali šoli, potem bi imela dopoldne čas še kaj več naredit, ja. Če pa sta oba v službi, se mi zdi pa to prav blesavo! Delaš glih tako kot on! Kar se denarja tiče, to ma vse on čez, plačuje nekaj iz svojega, nekaj iz mojega računa, varčujeva pa itak skup in kadar da kaj vezat prenakaže tja, kjer bo pač dal vezat, ker se bolj splača večji znesek vezat. Torej imava skupen denar, čeprav ločena računa, ker denar potueje sem pa tja, kakor ga pač rabimo. Vsak ima nekaj na računu, ostalo pa gre v varčevanje. Torej ve, koliko plača iz katerega računa, ampak to nima nobenega smisla potem, ker se itak vse 100x premeša in ker bomo novo stanovanje kupovali iz njegovega in mojega skupaj:). Pri nas se sicer tudi nakupi vidijo na položnici, ker plačujeva s Piko in pride pač položnica kot vsaka druga, to mislim, da plača iz mojega. Kar se ekstra stroškov tiče, pač tisti, ki ima trenutno denar v denarnici ali ki prvi potegne kartico ven:D. Ni nikoli nobenih problemov glede tega, ker je obema denar ena bolj postranska zadeva in ker imava zelo podoben način razmišljanja glede tega (ne marava bit zadolžena, če ni res nujno treba (ala za stanovanje, tu pač ne moreš brez, ne bi se pa zapufala az avto), vsak bi privoščil drugemu prej kot sebi in tako nimava problemov, če si kdo kaj kupi, kar ni bilo glih nujno treba;), itd...) To mava srečo, ker vidim, da je najino razmišljanje bolj v manjšini in je res zegn, da sva se kup našla:). Oblek skoraj ne kupujemo, pa mi dostikrat reče, da veliko prihranim že s tem, ko dobim vse te cotke od prijateljic... Imam pa srečo, da te stvari sam vidi, navadno jim da še več povdarka kot jaz. Jaz delam darila (za tamale, za njihove prijateljčke, za svoje in njegove sorodnike...) in mi je zato recimo res hvaležen, ker se njemu s tem ne da ubadat, pa ker nikoil ne ve, kdaj ima kdo rd, še za tamale mora pomislit, pa je bil zraven:D. Jaz sem mu pa ful hvaležna, da se on ukvarja s financami... Ker to se pa meni čisto nič ne da. Pa vsi tisti računi, pa položnice... To ma vse on čez, prav tako avto, prej sem ga mela pa jaz, to mi ni tak problem, samo ker ga zdaj v gl. on uporablja, je to lažje. Pa da on vsaj malo spremlja dnevne dogodke in politiko, ker nazore mava tako iste, logiko tudi, tako da se potem meni ni treba ubadat s stvarmi, ki me ne zanimajo - če je kaj pomembnega, mi že pove. jaz ma pa čez vse zdravnike, da naročim tamale, da jih odpeljem, vse govorilne ure, roditeljske, ipd... ker to je pa njemu muka. Če pa se mi zdi, da bi bilo fajn, da je zraven, mu pa ni problem it. Ene stvari so razdeljene, najbolj pa uživava v tistih, ki jih delava skup: recimo kuhava skup in ko nisva mogla, ker je nekdo hotel bit ves čas v rokah, sva to prav pogrešala. On rad dela "prep", jaz rada skončam, začinim itd... In se super ujameva. pa na splošno če je kaj takega, da delava skup, je fajn, tudi službenega. Kar se pucanja tiče, sva se pa našla na sredini: on je začel več pucat, da ne bi bilo skoz meni treba, jaz sem pa spustila standarde, da ni treba, da je tipi topi in zdaj sva oba zadovoljna:) Dejansko, razen mojega očeta ne poznam nobenega moškega, ki bi vsako soboto sesal in brisal prah, res ne. Tudi moj ne. Lubi tudi ne, ampak ga tudi jaz ne . Včasih sem ga, pa me je naučil, da se prav lepo preživi tudi brez tega:D. Poleg tega smo si ženske do določene mere malo same krive - ker tako kot si naredimo, tako imamo - recimo moj je na začetku, ko sva dobila novo kuhinjo nekak želel pospravit stvari iz pomivalca - in valjda, vse je narobe zložil E, viš, to sem se pa jaz doma naučila: mi smo sicer pomagali, ampak vedno je vse moralo bit narejeno TAKO kot je mami hotela in zato mi je bila muka delat, ker pač nisem mogla naredit po svoje (ni nujno, da slabše;) in takrat, ko bi sama hotela, ampak takrat, ko je ona hotela (praviloma na večer pred izpitom ali kontrolko). In sem se zaklela, da tega pa ne bom delala. Zato vse, kar naredi, je super. Mu povem, če delam kaj drugače z nekim razlogom (recimo zato, da potem gre vse v omarico:)), ali pa če je nekaj lažje na en način, ampak potem pa naj dela po svoje, kakor se odloči - če je njemu lažje drugače, tudi prav, če kdaj kaj pospravi drugam pač vprašam, če ve, kje je, pa mi pove. Je parkrat komentirala mami, kako mam obešeno perilo, da se mi bojo vidli odtisi kljukic na majci (groza in strah! . Sem ji povedala, da je to on obešal in vedno tako obeša in da me boli đoko za odtise na majci, da mi je pa mar za naju. Pa je potem dala mir:D. Njegova mami je enkrat komentirala juho, da ni slana, sem povedala, da jo je on skuhal, pa da navadno pozabi solit, pa je tudi potem lepo dala tamalim:D. Je pa res, da en čas ni šlo tako na izi - ker on enostravno ni vedel, kaj vse je v gospodinjstvu za naredit, ker mu doma ni bilo treba, jaz sem bila pa navajena sproti vse naredit in potem ni mogel niti videt. Največji aha je bil, ko sem bila noseča z L. in nisem mogla delat skoraj nič - takrat je ugotovil, da se zadeve res raznosijo, če jih ne spucaš, pa da je potem še več za spucat. Jaz pa sem tudi ugotovila, da če se ti tla limajo, pa vzami copate, da ne boš čutla (če se ti ne da10x/dan pucat:D). Zase in za svoje bližnje prijatelje lahko rečem, da se večinoma moškega spola ne ozira na to, da so recimo drobtine na mizi. Ker jim dol visi. Ko bo treba bo pobrisal tiste drobtine, al pa če rečem, ne bo pa to naredil zgolj samoinciativno. Se strinjam. Razen mojega pedantnega očeta in enega prijatelja ne poznam nobenega moškega, ki bi mu šle drobtine na mizi tako zelo na živce, da bi jih pobrisal. Ali da bi vzel desko ali krožnik za kruh vsakič, ko se odloči rezat. Potem imaš dve možnosti: - ali si pridna gospodinja in ves čas pucaš - ali se pa navadiš, da te drobtine ne motijo več tako grozno, otrokom daš pa pogrinjke:D Hočem rečt, da vsak naredi en korak: me k temu, da ni vse tipitopi, oni k temu, da kaj naredijo. Pa se najdemo na sredi:). Ker sem enrkat razmišljala: dejansko ni fer, da mora bit nekaj narejeno po mojih standardih. Prav je, da tudi on kaj naredi, ampak po svojih standardih. če so različni jih je fajn uskladit, ampak to pomeni v obe strani;). No, dokler, da nisem vzela pormašine, potem je lahko bil pa v sekundi zraven in namestil tisti klinčev prag Haha, tako sem jaz lubija fehtala za poličko za naravni kotiček. KO sem jo pa sama izžagala, da je šla not, jo je pa on tudi pritrdil na steno:). mi pa gre vedno boljš in mogoče kdaj prideva na to, da bo vse skupi mal bolj pospravljeno... Izabelina, I hate to be tke messanger, ampak v kratkem ti bo šlo precej na slabše Pri nas zdaj oba samoiniciativno delava, kar pač delava. Fora je po moje samo v tem, da se ljudje navadimo te stvar videt ali pa spregledat. IN obojega se da navadit - on se je navadil bolj videt, jaz pa bolj spregledat:). Kar se mašin tiče: imam minidril (je moj, sem ga dobila za rd od očeta, ful fajn darilo:), nimamo hiltija, mela sem vbodno žago (to sem si sama kupila), pa so jo uničili, si pa zelo želim električno rezljačo, enkrat, ko bomo meli kam to dat:D. Si pa te mašine želim jaz, on pa čist nič, čeprav pravi,d a bi se rad naučil delat z lesom, samo da nima živcev oz. da ni tako natančen (njemu se 2 mm pač ne zdi nič, še 5 ni omembe vredno Sesa robi (sesalec). Puca ga večinoma on, včasih jaz. Pomiva pomivalec. Prašek za pomivalec delam jaz, stvari za to pa prinese iz kleti gor lubi, kupim jih pa jaz. Pere pralni storj. Perilo ločujemo vsi, včasih sem ga samo jaz, zdaj me dostikrat prehiti ali pošlje stran (navada mu ej ostala iz mojih nosečnosti, ko če se sklanjam, bruham). Obeša večinoma on, ker mene zunaj zebe:D. POberem pa velikokrat tudi jaz (ko je suho, ni tako mrzlo;), zlagam jaz, likamo ne, če je kaj res treba, pa zlikam jaz, zna pa tudi on (je želel, da ga naučim in seveda sem bila takoj za:) KUhava skup, to nama je večinoma v veselje:). Pečem jaz v 99%. Smeti nosi praktično samo on, ker jih je nekaj časa tehtal, potem je pa tako ostalo:D. Mu pa ločujem posebej bio kompost in navaden kompost, pa jajčne lupine spet posebej... Skratka sva odprta za male kaprice, ki drugemu pomenijo nekaj:). On tolerira ogromne kupe blaga in zabasane pulte s prstnimi barvami in materialom za škratje hišice, recimo:D. Darila delam jaz, spomnim za poklicat, če so njegovi (tudi da mora spomnit njegovega fotra, da imata naslednji dan obletnico poroke:D, ker je to pozabljanje datumov očitno dedno:D), pa vse govorilne, zdravniki, seznami za v trgovino in dostirkat trgovina (ali gremo skup ali grem pa jaz)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|